Železna doba je zadnje obdobje prazgodovine. Ime ji je dalo železo, ki je zaradi izjemnih tehničnih lastnosti zelo hitro prevzelo vodilno mesto pri izdelavi uporabnih predmetov. Železo je še danes nenadomestljivo v gradbeništvu, industriji, prometu in drugje. Začetki taljenja železovih rud segajo v zgodnje 2. tisočletje pred našim štetjem. Med prvimi ga je izdelovalo maloazijsko ljudstvo Hetiti. Z njim so že pred več kot 3500 leti trgovali na Bližnjem vzhodu, v Indiji in Egiptu.
Za razvoj železne dobe so bili pomembni Etruščani, ki so v prvem tisočletju pred našim štetjem v osrednji Italiji razvili visoko kulturo in imeli velik vpliv na kasnejšo rimsko kulturo. Na Apeninski polotok so se priselili iz Male Azije in se pomešali s staroselskim italskim prebivalstvom. Izvor etruščanske gospodarske moči so bila bogata rudna nahajališča bakra, kositra in železa v osrednji Italiji in na otoku Elbi. Bili so spretni železarji in mojstri brona. Nadzirali so trgovino v zahodnem Sredozemlju, vse dokler se niso tjakaj začeli širiti Grki. Od tedaj dalje so se etruščanski trgovci preusmerili na Jadran ter preko Alp na sever, od koder so s pomočjo lokalnega prebivalstva trgovali čez naše kraje z baltskim jantarjem in krznom, z dragoceno kameno soljo iz Solnograške v osrednjih Alpah in z drugim blagom. Zamenjevali so ga za luksuzne sredozemske izdelke, posebej je bilo cenjeno njihovo umetelno izdelano bronasto posodje za pitje vina. Grki so ustanovili mnoga obmorska trgovska središča v južni Italiji ter na obalah današnje Francije in severne Afrike. Izseljevali so se zaradi slabo rodovitne zemlje in nenehnega pomanjkanja žita. Vodila pa sta jih tudi trgovska žilica in potreba po izmenjavi blaga z ljudstvi v notranjosti kontinenta.
V naše kraje so trgovci in iskalci rud že pred tri tisoč leti prinesli prve železne predmete. Železarska znanja so razširili so tudi med domačim, staroselskim prebivalcem. Na podlagi velikega števila odkritih železnih predmetov sklepamo, da se je lokalna proizvodnja železa pri nas začela že pred 8. stoletjem pred našim štetjem. Ostanki grobišč in naselij iz časa železne dobe kažejo, da je takrat živelo v naših krajih veliko število staroselskih skupnosti. Železo je služilo za izdelavo orodja in predvsem orožja.
Stari prebivalci so dobro poznali rudna ležišča in bili so vešči zahtevnega taljenja železove rude. Talilne peči so gradili iz kamenja in gline. V bližini Kranja so znana železnodobna naselja Gradišče na Šmarjetni gori, Sv. Lovrenc, Vrtičnik nad Preddvorom … Naselja prebivalcev železne dobe so bila običajno zgrajena na gričih in so bila zaradi varnosti obzidana. Danes jih poznamo kot gradišča. Manjše, nezavarovane vasi so bile pod t. im. varstvom večjih in so bile obdane z mogočnim zidovjem. Hiše znotraj naselij so bile podobne preprostim brunaricam.
Pomen, ki so ga ljudje železne dobe dajali rodovni eliti s knezom na čelu, je razviden iz načina pokopavanja, ki pa se je iz pokrajine v pokrajino opazno razlikoval. Na Dolenjskem, Štajerskem in Gorenjskem so trupla umrlih pokopavali v gomilah. V sredini gomile je bil običajno pokopan prednik rodu, knez, ki so ga v onstranstvo spremljali številni predmeti. V času starejše železne dobe so v grob položili vojaško opremo, orožje, hrano in pijačo. Včasih najdemo v grobu tudi konjsko opremo, saj je bil konj tudi znak jezdečevega visokega dostojanstva. Del konjske opreme, ponavadi so bile to brzde, simbolno podaljšujejo ceremonialno vožnjo duše umrlega na odhodu v onostranstvo. Poleg vojaške opreme je veljaka spremljalo v grob tudi pivsko posodje z grškimi ali italskimi vini v bronastih vedricah, situlah, in drugem kovinskem ter keramičnem posodju. V posodju sta hrana in pijača spremljali umrlega v onostranstvo.
Gorenjska je bila v železni dobi zaradi nahajališč odlične železove rude, bobovca, že zgodaj poseljena in vabljiva za sosedna ljudstva. Prepoznavna je močna bronastodobna tradicija, ki se kaže pri navadah sežiganja trupel umrlih, shranjevanju pepela v žarah ali razsutju sežganih ostankov po grobni jami. Grobišča iz železne dobe na Gorenjskem so največkrat brez gomilnega nasutja. Taka so bila odkrita v Kranju, na Bledu, v Mengšu in Smledniku. Hkrati pa so znani tudi pokopi pod gomilami, kot npr. v Tupaličah, Spodnjih Bitnjah, Godešiču, Torkli pod Šmarjetno goro in Olševku. Različni kulturni vplivi, razvidni iz pogrebnih navad in gradiva kažejo, da je bila Gorenjska že v tedanjem času križišče številnih trgovskih poti.
Močna skupnost iz Posočja je s trgovanjem z železarskimi izdelki spletla živahne stike s sosedi v Italiji in že zgodaj prodrla tudi v Bohinj. Bohinj je postal rudarsko in železarsko območje zaradi nahajališč odlične železove rude že v starejši železni dobi. Vasi z železarsko dejavnostjo so stale na Ajdovskem gradcu, na Dunaju pri Jereki in Gradišču nad Lepencami, v bližini pa so ležala pripadajoča pokopališča. Z rudarjenjem na planinah sta se širila tudi planinska paša in pastirstvo. Med mnogimi predmeti, odkritimi v grobovih v Bohinju, je tudi zaponka z obeski, kakršne so sodile k noši posoških žena. Trgovina z železnimi izdelki je potekala prek gorskih prelazov Škrbina, Globoko in Suha.
Staro mestno jedro Kranja je nastalo na pomolu, ki je z obeh strani zavarovano z globokima koritoma Save in Kokre. Kranjski pomol je nudil naravno zavarovan življenjski prostor. Hkrati je predstavljal tudi pomembno kontrolno točko na enem najvažnejših prehodov z Balkana v Italijo po dolini reke Save. Najstarejše doslej odkrite hiše v Kranju so bile zgrajene pred več kot šestimi tisočletji in pol, v času mlajše kamene dobe. V nemirnem času na začetku železne dobe se je naselje še razširilo. Ostanki lesenih hiš z odlomki posodja, orodja in orožja so bili odkriti po celotnem starem mestnem jedru: segajo od Pungarta, na dvorišče Mitnice, v Pavšlarjevo hišo, na dvorišče gradu Khiselstein, Maistrov trg, Tomšičevo, Reginčevo in Prešernovo ulico ter na Glavni trg in Jelenov klanec vse do reke Save. Prebivalci so svoje mrtve pokopavali onstran prebivališč. Grobovi so bili odkriti severno od starega mestnega jedra, od Prešernovega gaja, prek Stritarjeve in Mladinske ulice, mimo avtobusne postaje, do Stošićeve ulice in Koroške ceste.
Spremembe, ki jih označujemo kot začetek mlajše železne dobe, so sprožili premiki keltskih plemen severno od Alp. S Kelti se je v naše kraje razširil drugačen način bojevanja in s tem nova oborožitev z dolgimi meči v umetelno okrašenih nožnicah, s čeladami z zatilnimi ščitki z okrašenimi naličnicami in pasovi z verigami. Stare železodobne, z zemljenimi nasipi obdane vasi na gričih so večinoma propadle. Prebivalstvo je prevzelo keltsko nošo z železnimi ovratnicami in značilnimi sponkami. Počasi je prevladala tudi navada sežiganja umrlih. Keltskega izvora pa je tudi ime mesta Kranj.
Kelti so bili odlični rokodelci in izjemni železarji. Na Gorenjskem je bilo pravih keltskih najdb odkritih zelo malo. Na Ajdovskem gradcu v Bohinju so živeli še tudi v rimski dobi. Gorenjska je bila v času tik pred prihodom Rimljanov vključena v Noriško kraljestvo. To je nastalo, ko so se močno keltizirana plemena na tleh današnje Avstrije, Koroške in zahodne Štajerske v 2. stoletju pred našim štetjem povezala v trdno zvezo z več središči. Tudi Noriki so podobno kot keltski Tavriski na Dolenjskem in Štajerskem kovali svoj denar. Z njim so v desetletjih pred rimsko okupacijo plačevali tudi na prostoru današnje Gorenjske. Prav ti novci služijo danes kot dokaz, da je prostor spadal pod Noriško kraljestvo.
Besedilo povzeto po: Verena Vidrih Perko: Železna nit: sprehod skozi arheološko preteklost Gorenjske: vodnik in katalog stalne arheološke razstave Železna nit. V Kranju: Gorenjski muzej, 2011, str. 24–30.
