Dr. Helena Seražin, raziskovalka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, je odkrila povezavo med delovanjem Društva v varstvo domačije Štajerske (Verein für Heimatshutz Steiermark) in gradnjo stavbe nemške šole v Brežicah. Društvo je leta 1909 ustanovila skupina graških meščanov, ki so jih skrbele posledice pospešene industrializacije in s tem povezane modernizacije življenja za štajersko kulturno in naravno krajino ter običaje. Kulturno krajino so želeli obvarovati pred slogovno neustreznimi novogradnjami bodisi šablonsko načrtovanimi bodisi posnemajoč velike zgodovinske arhitekturne sloge. Z mislijo na ta cilj so si člani društva, mnogi med njimi arhitekti, prizadevali sodobno mestno in podeželsko gradnjo slogovno uskladili s tradicionalno štajersko arhitekturo, kakršno so poznali do sredine 19. stoletja. Vendar je bilo treba štajerski domačijski arhitekturni slog šele izumiti. Dr. Seražin pojasnjuje, da so se člani društva »v pojmovanju estetike štajerske podeželske arhitekture v celoti naslonili na tradicionalno arhitekturo južnonemškega kulturnega prostora, natančneje na bavarsko arhitekturno tradicijo, in jo kot “pristno domačijsko” uvozili na Štajersko, kar je pomenilo da so stavbe, načrtovane pod njihovim vplivom, dobile mansardno ali štirikapno streho, gladko ometane stene ali stene iz lomljenca ter poligonalne vogalne pomole in pomolna okna«. Društvo je tako zaradi slogovnih preferenc pri prilagajanju tradicionalnih arhitekturnih oblik sodobnim potrebam kot zavoljo izrazite nemške usmerjenosti članov (kar nesporno velja za njegovo brežiško podružnico) delovalo v prid ohranjanja in razširjanja nemške kulture na (Spodnjem) Štajerskem.
Društvo v varstvo domačije Štajerske je posebno pozornost namenjalo gradnji šolskih stavb. V tem stavbnem tipu je društvo videlo največjo možnost za uveljavitev štajerskega domačijskega sloga, zlasti med političnimi odločevalci in lokalnimi stavbnimi mojstri. Po črki odloka deželnih šolskih oblasti iz leta 1909 je društvo s strani krajevnih šolskih svetov v presojo prejemalo idejne načrte šolskih poslopij. Na ta način je društvo izvajalo sistemski nadzor nad estetsko podobo šol na Štajerskem. Na sedežu društva v Gradcu so leta 1912 obravnavali in potrdili načrte nemške šole v Brežicah. Dr. Seražin sodi, da stavbna zasnova šole v ničemer ne izstopa od v tem času zgrajenih šolskih zgradb. Njena fasada se s čistimi linijami spogleduje s funkcionalnim modernizmom nemškega združenja »umetnikov, arhitektov, podjetnikov in strokovnjakov« Deutscher Werkbund. Cilj tega združenja je bil zasnovati in uveljaviti novo estetiko, ki jo določa načelo, da »oblika sledi funkciji«. To idejo je v okviru graškega društva za vodilo vzela mlajša generacija arhitektov. V primeru brežiške nemške šole je odmev štajerskega domačijskega sloga mogoče razbrati le v rahlo usločeni strehi.
Z vprašanjem o arhitekturi stare trgovske šole smo se obrnili na odličnega poznavalca arhitekturnih slogov »dolgega« 19. stoletja, dr. Francija Lazarinija. Ta ugotavlja, da »slogovno več ne sodi v historizem, ker na njeni zunanjščini ne najdemo elementov starejših (tj. zgodovinskih) slogov. Gre za zgoden primer moderne arhitekture; arhitekt se je odpovedal okrasju (bodisi historističnemu bodisi secesijskemu), še vedno pa je ohranjal uveljavljene gabarite, naklone streh ipd. in ni posegal po radikalnejših rešitvah. Takšni “zmerni” primeri moderne arhitekture so precej pogosti v srednji Evropi v zadnjih letih pred 1. svetovno vojno«.
Arhitekt Eduard Peyer, omenjen v poročilu o pripravah na gradnjo nemške šole v Brežicah, objavljenem v Deutsche Wacht 28. februarja 1912, tudi po temeljitem iskanju biografskih podatkov ostaja neznanka. Dr. Lazarini, na katerega smo se obrnili za pomoč pri razrešitvi te uganke, podaja možen odgovor: »Morda gre za nekoga, ki je delal za Schulverein, ali katero od podobnih nemških organizacij, podobno kot je v tem času evangeličanske cerkve, ki so jih večinoma naročale nemško govoreče skupnosti, načrtoval Otto Bartning.« Namig v tej smeri smo odkrili v podobnosti med zunanjščino brežiške nemške šole in šolske stavbe v Pragerskem, v kateri je leta 1912 začela delovati dvorazredna »šulferajnska« šola.
Poslopje stare trgovske šole je stalo na križišču glavne mestne prometnice Ulice 21. maja, leta 1993 preimenovane v Bizeljsko cesto, in stranske Ulice stare pravde. Vzhodna stranica stavbe je tekla vzdolž črte srednjeveškega mestnega obzidja, ohranjenega pod njenimi temelji. Velika šolska stavba s pripadajočim prostranim šolskim vrtom se je nahajala v pasu zelenjavnih vrtov in sadovnjakov, ki so se razprostirali za meščanskimi hišami. Šolski objekt je imel osnovni tloris v obliki črke U, ki je bil zabrisan s številnimi dozidavami po 2. svetovni vojni. Enonadstropna stavba s tremi etažami (klet, pritličje in nadstropje) se je ponašala s simetrično oblikovano in bogato členjeno južno in zahodno fasado, z zidnimi venci, v ometu izvedenimi pilastri in dekorativnimi polji nad okenskimi odprtinami pritličja. Južna in zahodna fasada sta predstavljali arhitekturno najkakovostnejši del stavbe, ki se je ohranil do njene rušitve. Medtem so bile dvoriščne fasade zaradi izgradnje več prizidkov povsem degradirane. Leta 1989 je bila na glavni, zahodni ulični fasadi šole, odkrita plošča v spomin dijakom, ki so »za svobodo svoje domovine« izgubili življenje med 2. svetovno vojno.
Prvotno razporeditev prostorov v pritlični in nadstropni etaži poslopja stare trgovske šole razodevata načrta iz Šolskega lista, dokumenta iz leta 1929, ki vsebujeta nekatere bistvene podatke o Državni deški meščanski šoli v Brežicah. Vhod na severni strani stavbe je vodil v hodnik vzdolž celotnega zahodnega krila. Na ulični strani sta se nahajali velika risalnica in učiteljska zbornica. V južnem krilu so bili od leve proti desni razporejeni naslednji prostori: pisarna, soba za učila, učilnica z imenom »fizikalnica« in garderoba. Slednja je služila uporabnikom prostorne telovadnice, ki je obsegala celotno vzhodno krilo stavbe. Vanjo se je dalo priti s šolskega hodnika ali pa skozi samostojen vhod na južni strani stavbe. V prostor dimenzij 15 krat 10 metrov in z višino 8,6 metra je svetloba vstopala skozi široka okna, nanizana pod stropom vzdolž zahodne in vzhodne stene. V pritličju ob glavnem vhodu je nekaj prostora zasedala še fotografska temnica ter ločena stranišča za učitelje, dijakinje in dijake.
Pritličje in prvo nadstropje je povezovalo dvoramno stopnišče. Večino površine nadstropja so zasedale štiri učilnice. Dve sta se nahajali v južnem krilu, drugi dve, malenkost večji, v zahodnem krilu te obsežne in solidno grajene stavbe. Hodnik je tekel vzdolž dvoriščne strani in je povezoval učilnice z ločenimi toaletnimi prostori, pa tudi s teraso nasproti telovadnice.
Prvotni tloris stavbe je bil v preteklosti večkrat spremenjen. V povojnem času je bil za potrebe večje učilnice in kabineta zgrajen prizidek v jugozahodnem delu stavbe, novejšega datuma pa sta bili prizidek k telovadnici in nadkrito vhodno stopnišče. K prvotni zasnovi stavbe je bil dodan tudi prizidek z ravno streho levo od glavnega vhoda. Večina sekundarnih in neustrezno oblikovanih prizidkov je bila v letu 2008 v soglasju s pristojnim konservatorjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije odstranjenih.
Ob izgradnji je objekt s 700 kvadratnimi metri uporabne površine ustrezal že tedaj veljavni zahtevi po zračnih in svetlih učnih prostorih (sklepati je, da so bile učilnice v kletni etaži urejene po 2. svetovni vojni, kot odgovor na prostorsko stisko). V Brežicah so bili enaki oziroma boljši pogoji za izvajanje šolskega pouka in telesne vadbe ustvarjeni šele z odprtjem novega trakta gimnazije leta 1966 in gimnazijske telovadnice leta 1975 oz. izgradnjo nove osnovne šole (brez telovadnice) leta 1970. Ko je leta 1913 odprla svoja vrata, je stavba brežiške nemške šole samozavestno razglašala, da je nemška ne samo sedanjost, temveč tudi prihodnost tega dela slovenske zemlje ter da je nespameten, kdor bo nasprotoval zmagovitemu pohodu nemštva. Toda svetovni spopad, ki se ga je zaradi nevidenih razsežnosti in tektonskih posledic prijelo ime vélika vojna, je brežiško nemško šolo zgolj pet let po odprtju postavil v službo popolnoma sloveniziranemu šolstvu pod okriljem prve jugoslovanske države.
Franz Hausmann je v zborniku Südsteiermark, ki je luč sveta ugledal v Gradcu leta 1925, izgradnjo stavbe nemške šole postavil v kontekst modernizacije Brežic v letih pred in med 1. svetovno vojno, ki jo je pospešilo odpravljanje škode po potresu leta 1917. Pri tem se ni izognil za avstrijske Nemce značilnemu pokroviteljskemu odnosu do Slovencev: »Potem ko so se Brežice do preloma stoletja razvijale le počasi, so v zadnjih dveh desetletjih doživele hitrejši razvoj. Brod, ki je do tedaj izključno omogočal promet čez Savo, je v letu 1906 zamenjal 524 metrov dolg most, ki z železnima lokoma v enem zamahu premošča Savo in Krko ter kot betonski most prečka vmesno prelivno območje. Predstavljal je tretji najdaljši most v nekdanji Avstriji. V prvem letu vojne je mesto pridobilo električno razsvetljavo in vodovod. V ta namen je bil zgrajen 47 metrov visok Vodovodni stolp z videzom mestnega stolpa, ki je takó posrečeno umeščen v vrzel med hišami nad mestnim obzidjem, da je vtis mestnega stolpa povsem naraven. Enako dobro učinkuje tudi poleg stoječe poslopje nemške šole iz leta 1913. Najbolj izstopajoča stavba novejšega časa pa je Nemški dom [Deutsches Heim], ki jo je leta 1904 zgradil arhitekt [Julius] Kubik v t. i. nürnberškem slogu. Nadaljnji gradbeni razvoj in širitev mesta sta bili v pripravi. Potem je izbruhnila vojna in 29. januarja 1917 je izjemno silovit potres najbolj prizadel Brežice. Obnovitvena dela so bila ciljno vodena do te mere, da je bilo mesto kljub težavam vojnega časa leto in tri četrt pozneje, do prevrata ob Vseh svetih leta 1918, skoraj v celoti obnovljeno. V stanju, boljšem kot kadarkoli prej, je bilo predano slovenski upravi. To je morda največje nemško kulturno dejanje, ki je bilo kdaj storjeno v Brežicah in za to dejanje morajo biti prebivalci Brežic obeh narodnosti za vso prihodnost hvaležni nemškim moškim, v katerih rokah je bila tedaj uprava mesta, in nemškemu zaledju, ki je posredovalo pomoč.«
Zgornji zapis lahko dopolnimo z ugotovitvijo, da je nemška, ali pravilneje, nemškutarska uprava Brežic želela mestu zavestno nadeti poudarjeno nemški videz s pomočjo arhitekture nekaterih vidnejših stavb. Arhitekturna govorica Nemškega doma in Vodovodnega stolpa, posnemajoča arhitekturni slog nemške renesanse, je posredovala nedvoumno sporočilo o nemškem značaju mesta in prevladi nemške zavesti pri njegovih prebivalcih ali vsaj veliki večini le-teh. Takšno poslanstvo bi v primeru izgradnje v sklopu popotresne obnove Brežic opravljala tudi nova stavba rotovža, ki je bila bržkone po želji naročnika – mestnega sveta – zasnovana po zgledih bavarskih srednjeveških in renesančnih mestnih hiš. K navedenima stavbama se zdi utemeljeno prišteti tudi poslopje nemške šole. Njen arhitekturni okras je bil resda slogovno nevtralen, a je z mogočnim videzom in naprednim konceptom izražalo vrednote, s katerimi so se istovetili in ponašali Nemci ter njihovi epigoni nemškutarji. Stavbe Nemškega doma, Vodovodnega stolpa in nemške šole so zrasle na temeljih srednjeveškega mestnega obzidja, kar je podčrtalo simbolično vlogo Brežic kot utrdbe nemškega jezika in kulture ter obenem osamljenega otoka nemštva v popolnoma slovenski okolici.
Mogočno šolsko poslopje je uravnotežilo stavbno gmoto sosednjega Vodovodnega stolpa in skupaj z njim označevalo enega od vhodov v mesto, s čimer je pomembno prispevalo k ubranosti urbanistične podobe in vedute Brežic. S porušitvijo šole sta tako prva kot druga vidno, in kot vse kaže, za daljše obdobje okrnjeni. Tudi če bo na izpraznjenem zemljišču v prihodnosti zrasel objekt, podoben predhodniku ter z novimi mestotvornimi vsebinami, to ne bo opravičilo izgube kakovostnega primerka arhitekture in izbrisa dela mestne preteklosti.
