V prispevku z zgornjim naslovom dr. Stane Granda pojasni, da je v drugi polovici 19. stoletja »veljalo, da sloni štajersko nemštvo na stebrih štirikotnika, ki jih predstavljajo mesta Maribor, Ptuj, Celje in Brežice«. Avtor zapiše pronicljive misli o domnevni nemškosti Brežic: »O povsem nemških Brežicah vsekakor ne moremo govoriti. Dejansko imamo opraviti z majavim nemškim oglom, ki je stal, ko so že štajerski Nemci dvignili roke od njega. “Nemške” Brežice niso nemške zaradi nemške narodnosti njihovih prebivalcev, najuglednejši rodbini del Cott in Falescini imata romanska priimka, tudi Attemsi po izvoru niso bili Nemci, ampak zaradi razmer na Štajerskem, razlikovanja med vasjo in mestom in seveda notranjih razmer sil med meščani, kjer se je bilo treba ravnati po najvplivnejših in najuglednejših. Vsak je rad nekaj več, kot je v resnici.« Prepričan je, da o dejanski moči brežiškega nemštva povedo dovolj številke: leta 1900 je imelo mesto 1.164 prebivalcev, od tega 391 Slovencev in 723 Nemcev. Leta 1921 so imele Brežice 1.138 prebivalcev (131 manj kot leta 1910), od tega 951 Slovencev, 129 Nemcev in 33 Srbohrvatov. Iz tega naj bi bilo jasno razvidno, da je bilo nemštvo v Brežicah predvsem pogojeno s socialnimi in političnimi razmerami, z drugimi besedami, »da je bilo več kot Nemcev slovenskih oportunistov, to je ljudi, ki se vedno ravnajo v skladu s pričakovanji trenutne oblasti«. O slednjih ugledni zgodovinar zatrdi, da so ti Slovencem bolj škodili kot vsi pripadniki neslovenskih narodov med nami.
Dr. Granda opozarja, da moramo biti previdni glede pojma »Nemci«, saj ne pomeni pravih Nemcev, ampak največkrat tiste Slovence, ki so na prvo mesto postavljali nemško kulturo in jezik. Nemščina je bila najprej predvsem poslovni jezik Brežičanov, a je kasneje postala tudi znamenje družbenega ugleda in vzpona. V Brežicah je prevladoval meščanski živelj, ki si je prizadeval razlikovati od slovenske okolice, v prvi vrsti z izbiro nemščine za jezik vsakdana. Brežiški meščani ali vsaj večina njih, tako sodi dr. Granda, so preprosto hoteli biti enaki meščanom ostalih spodnještajerskih mest, ki so brez izjeme delovala kot utrdbe in žarišča nemštva. Vendar so v tem prizadevanju v »mestu nabrežcu« ostali na pol poti. Glede na pričevanja Brežičanov, rojenih v začetku prejšnjega stoletja, brežiški nemškutarji niso znali dobro ne nemško ne slovensko.
V študiji o narodnostnih bojih v brežiškem Posavju je Franjo Baš predstavil stališče slovenskih rodoljubov glede gospodarske odvisnosti nemškutarskih brežiških meščanov od slovenskega kmečkega zaledja: »Lastnih zemljišč meščani nimajo, vsaj ne toliko, da bi mogli od njih živeti. Zaradi tega živi meščan od tega, kar mu da zaslužiti preziran Slovenec. Slovensko narodnost in jezik meščan prezira, ali slovenskega denarja se ne brani. Kadar gre za denar, se meščan celo toliko poniža, da govori slovensko.« Razmerje med javno rabo slovenščine in nemščine na Štajerskem v času po pomladi narodov in vzniku narodnih gibanj je ostajalo v izrazitem neravnovesju, zaradi zahtev nemških nacionalistov po popolni prevladi nemškega jezika v javnem življenju, ki so uživale podporo deželnih oblasti, pa se je to razmerje celo poslabševalo v škodo slovenščine. Zgovoren je sledeč primer: ob koncu 1. svetovne vojne sta bila oba zdravnika v brežiški javni bolnišnici nemške narodnosti ter nista bila vešča slovenskega jezika, čeprav je eden od njiju, dr. Hans Höller, v skoraj popolnoma slovenskem brežiškem okraju predhodno služboval več kot četrt stoletja.