Rojen sem bil v Solkanu in izviram iz široke rodbine Vuga. Moj nono Franc je imel še štiri brate in eno sestro. Eden izmed njih je živel v Srbiji, eden v Argentini, ostali pa so ostali v Sloveniji. Moja mama Anica Špacapan je bila doma na Okroglici. Njeni dve sestri sta odšli v Argentino, dva brata pa sta ostala doma. Oče Franc se je rodil leta 1914 in imel pet sester ter enega brata.
Ko sem se leta 1941 rodil, smo se skupaj z mojim dve leti starejšim bratom Lucijanom preselili v Gorico, kjer je oče Franci dobil službo v veliki ključavničarsko-mehanični delavnici Henrika Vouka (doma iz Grgarja). Delavnica je bila ob drevoredu na ulici 20. septembra (Viale XX Settembre), nasproti današnjega kulturnega doma Lojze Bratuž. Oče je bil delovodja približno dvajsetim zaposlenim, večinoma Slovencem, zato mu je gospod Vouk tam priskrbel tudi stanovanje, tik ob cesti, ob visokem dolgem zidu.
Ob izbruhu druge svetovne vone je bil oče kot rezervni poročnik poklican v italijansko vojsko, kjer je doživel marsikaj. Po kapitulaciji Italije so ga blizu Rima zajeli Nemci, vendar jim je z zelo tvegano zvijačo uspel pobegniti in se srečno vrniti v Gorico. Verjetno bi sicer končal v kakem koncentracijskem taborišču. Aktivisti Osvobodilne fronte so ga najprej pozvali, naj se pridruži partizanom, a so svojo odločitev kasneje spremenili, saj so ga bolj potrebovali v delavnici, kjer so v tajnosti popravljali orožje in opremo. Tudi gospod Vouk je bil naklonjen partizanom, a je moral sprejemati tudi naročila Nemcev. Tako so mu nemški vojaki nekoč oddali v popravilo miniran železniški most v Vipavski dolini. Kljub opozorilom partizanov, naj tega ne stori, je osebno z nekaj sodelavci odšel tja. Ob dodatno nastavljeni mini je bil ranjen in je kasneje šepal. Takega se ga spominjam iz leta 1955, ko sva ga z očetom obiskala. Podobno veliko delavnico kot Vouk je imel v Gorici tudi Josip Štrukelj, ki je septembra 1947 podjetje preselil v Solkan, kar je bil začetek podjetja Gostol.
Ko je bila z mirovno pogodbo v Parizu, 15. septembra 1947 ukinjena Morganova linija (začasna meja med conama A in B) in ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), sta se starša odločila, da se vrnemo v Solkan. Preselili smo se v hišo mojih pranonotov, ki jo je zaradi nestrinjanja s komunizmom zapustila očetova teta Juta.
Oče se je takoj zaposlil na Mostovni, podjetju Slovenskih železnic, ki se je ukvarjalo s popravilom porušenih kovinskih železniških mostov na bohinjski progi, v Vipavski dolini in celo po Istri. Naslednje leto sem šel v prvi razred osnovne sole, ki so jo obiskovali moj nono, moj oče in kasneje tudi vsi trije moji otroci. Očetu sem na Mostovno (kjer je danes kulturni center) nosil kosilo v kanglici.
Mostove, ki so jih popravljali oziroma gradili na novo, so najprej izdelali in zmontirali v Mostovni, jih nato razstavili, prepeljali na lokacijo ter tam znova sestavili. Enkrat sem bil z očetom nekaj dni v Hudajužni, kjer so postavljali nov most.
