Vabljeni na igrani recital poezije Alojza Gradnika v izvedbi Ljubiteljskega gledališča Petra Simonitija v petek, 17. decembra 2021, ob 18. uri v Celjski kulturnici na Gledališkem trgu 4.
Sodelujejo:
Andrej Hribernik, Anica Milanovič, Sonja Mlejnik, Lada Ščurek, Alenka Tacol, Lovro Tacol in Janez Turnšek
(Ljubiteljsko gledališče Petra Simonitija)
Dejan Kušer, harmonika
(Glasbena šola Celje)
oblikovanje svetlobe: Klemen Kuhar
režija in scenografija: Lovro Tacol
Vstopnine ni, obvezen pogoj PCT
Igrani recital poezije Alojza Gradnika Lucipeter posvečamo gospodu Petru Simonitiju. Recital je bil njegova zamisel in dolgoletna želja.
Uvod v recital – Alenka Tacol
Interpretacija pesmi – Lovro Tacol, Andrej Hribernik, Anica Milanović, Sonja Mlejnik, Lada Ščurek in Janez Turnšek
Glasba – Dejan Kušer, diatonična harmonika (Glasbena šola Celje) Oblikovanje svetlobe – Klemen Kuhar
Izbor glasbe – Dejan Kušer (dve skladi sta njegovo avtorsko delo) in Lovro Tacol
Šivilja – Cvetka Fidler
Režija in scenografija – Lovro Tacol
”Prvo pobudo za nastanek Lucipetra moramo iskati v Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmih. Tam so pod naslovom Lucipeter ban objavljene vzhodnoštajerska pesem in tri variante, prevzete iz hrvaških zbirk narodnih pesmi. Variante z motivom kralja Matjaža in Lucipetra segajo vse od Hrvaške do Bolgarije. Na prvi pogled se zdi, da Gradnik iz ljudske pesmi poleg imena ni ohranil skoraj nič drugega kot junakov medžimurski izvor. Vendar je pesnika očitno prevzela tudi Lucipetrova panonska vitalnost. Precej bogatejša od dejavne je Lucipetrova kontemplativna ali sanjarska narava. Prva izmed njenih značilnih tem je umetništvo. Naslednje Lucipetrovo premišljevanje se vrti okrog nasprotja med domovino in tujino. Ne predstavlja mu samo tuje dežele nasproti domači, ampak tudi mesto nasproti vasi, urbanizirano okolje nasproti kmečki domačiji, izkoreninjenost nasproti povezanosti z zemljo. Ob zemlji se Lucipetru slednjič zastavi tudi nasprotje med večno naravo in človeško minljivostjo. Razkrije se mu lepota eksistence in se tolaži z mislijo o nenehnem kroženju življenja, o večni menjavi. Ker je takšna tolažba za posameznika dvomljiva in nezadostna, se človek obrne spet k eksistenci in hvali sladki kruh življenja. Lucipeter je rasel predvsem iz Gradnikovega ustvarjalnega veselja kot takega. Zanimiv je kot poskus pesnikovega prodora iz samega sebe, kot pomembna ustvarjalna naloga, ki jo je pesnik začutil in skušal uveljaviti proti svoji lastni tradiciji.”
– Kajetan Kovič, odlomek iz spremne besede k pesniški zbirki, ki je izšla leta 1973, šest let po Gradnikovi smrti
