V prejšnjih letih so slovenski politiki ob prazniku priključitve Prekmurja radi poudarjali, da so Prekmurci željo k priključitvi k matični domovini izrazili v t. i. bogojinski deklaraciji oziroma resoluciji leta 1919 ob priključitvi, kot avtor te resolucije se je omenjal celo bogojinski župnik Ivan Baša. Toda te navedbe so bile zmotne, bogojinska resolucija je bila podpisana 29. avgusta 1926, na današnji dan pred 90. leti.
Čeprav bi pričakovali oziroma se morda zdi, da je Prekmurje po priključitvi k matični državi leta 1919, osvoboditvi izpod tisočletnega ogrskega jarma ter dokončni priključitvi k novi državi leta 1924, postalo nedotakljivo in so Prekmurci mirno zaživeli v novi in željeni državi, se je negotovo stanje nadaljevalo še nekaj let po priključitvi. To je vodilo v nove shode in znova so morali braniti svoje ozemlje.
Povod za nadaljnje nemire so bile jugoslovanske čete. Lendavski okraj so namreč 12. avgusta 1919 zasedli Hrvati, češ da spada k Sloveniji le soboški okraj. Z odlokom, ki so ga Prekmurci izposlovali v Beogradu, je bilo nato vendarle doseženo, da ostane vso Prekmurje do ustavne ureditve ena upravna enota s civilnim komisarjem, ki ga imenuje Deželna vlada Slovenije. Ne glede na to Hrvati svoje namere niso opustili. Uveljavljali so jo vse pogosteje, predvsem od leta 1923, ko se je hrvaška Radićeva stranka močno zavzemala za Prekmurje in ga želela združiti s „svojimi hrvaškimi brati iz Medmurja in hrvatskega Zagorja”. Zahteve, da je potrebno Prekmurje priključiti Hrvaški, češ da Prekmurci niso Slovenci, ampak Hrvati, so postajale iz dneva v dan vse odmevnejše in to so prizadevno objavljali tudi hrvaški časopisi. V Prekmurju so se zato začeli situaciji primerno pripravljati na odpor.
Po agrarni reformi so bili kmetje namreč prisiljeni za drag denar kupovati zemljo, ki bi jo prej lahko dobili od grofov po polovični ceni. Za prizadete se je sicer potegnil poslanec Klekl, ki je kasneje (29. avgusta 1926) tudi dosegel ustanovitev Agrarne zadruge za Prekmurje, a namera Radićevih prijateljev, da pridobijo Prekmurje v svojo upravo in imajo ob tem popoln nadzor nad tamkajšnjim ljudstvom, je ostala. Že sama misel, da bi bili izročeni na milost in nemilost tem načrtom, je Prekmurce močno vznemirila, zato so se 29. avgusta 1926 zbrali na protestnih zborovanjih, od katerih sta dva potekala v Murski Soboti in v Črenšovcih. Na zborovanja je z dr. Antonom Koroščem na čelu prišla tudi večina ostalih poslancev SLS-a; Jožef Klekl, dr. Franc Kulovec, Anton Sušnik, Ivan Strcin, Štefan Falež, Andrej Bedjanič, Jožef Škoberne in tudi dr. Matija Slavič.
Zborovanja v Murski Soboti, ki se je odvijalo v mestnem parku, se je udeležilo nad 5000 ljudi. Iz Murske Sobote se je pot poslancev nadaljevala v Črenšovce, kjer se je ob treh popoldan vršilo drugo protestno zborovanje zoper Radićevo stranko. V Črenšovcih so že plapolale zastave in ljudje so v pričakovanju bili pripravljeni na veliki dogodek. Govornike so sprejeli šolska mladina, konjeniki, kolesarji in domala vse prebivalstvo. Skladno s predhodnim zborovanjem sta kot glavna govornika nastopila dr. Korošec in poslanec Klekl. Protestirali so proti priključitvi Prekmurja Hrvaški in obsodili zamisel Radićeve stranke, saj ta ni vključevala madžarskih manjšinskih pravic, ki jih je SLS ne le priznavala, temveč se je borila za njihovo uveljavitev.
Tretje srečanje tega dne pa je potekalo v Bogojini, kjer je bilo tega dne proščenje. Tudi tam se je zbrala množica 5 tisočih ljudi, ki se zaradi proščenja in blagoslavljanja nove cerkveni ni mogla udeležiti shodov v Črenšovcih in v Murski Soboti. Zato so pripravili svoj shod in se tako pridružili prizadevanjem drugih shodov. In podobno kot na drugih shodih so tudi zborovalci bogojinskega srečanja sprejeli vrsto izjav, med katerimi je tudi ta, v kateri srečamo znamenito opredelitev za Slovenijo: »Prebivalci Slovenske krajine slovesno izjavlamo, da smo vsikdar bili i da ščemo biti i ostati Slovenci. Mi lübimo svoj materni jezik i lübimo častitlivo zgodovinsko ime »Slovenska krajina«. Mi ščemo ostati zdrüženi s svojimi najbližjimi brati Slovenci na drügoj strani Müre v zdrüženoj Sloveniji. Mi ne zovražimo bratov Hrvatov, protesteramo pa odločno proti podtikanji, da bi bili Hrvati i neščemo priti pod kakšošteč hrvatsko oblast ali hrvatsko upravo.«
To je bogojinska resolucija in ta, interpretirana kot prva, se omenja ob slovesnih govorih o Prekmurju v prelomnih in prevratnih dogodkih. Sledile so še tri in vse štiri resolucije je sprejelo okrog 15 tisoč ljudi na vseh treh shodih 29. avgusta leta 1926. Ker pa je bil zadnji shod v Bogojini, se resolucija imenuje bogojinska.
Literatura:
Klekl, Jožef. Važnejši dogodki slovenske pokrajine v Železni in Zala županiji v času od 20. 8. 1941 do 25. 8. 1941. Tipkopis prevoda iz madžarščine, PiŠK, fasc. 85a.
Liška, Janko. Porajanje in rast narodne zavest prekmurskih Slovencev. Revolucionarno vrenje v Pomurju v letih 1918–1920 (zbornik razprav s simpozija v Radencih od 27. do 29. maja 1979). Murska Sobota: Pomurska založba, 1981, str. 260–301.
Matošić, Joe. Pitanje našeg Prekomurja. Što su Prekomurci? Hrvati, Slovenci ili Vendi? Obzor, Zagreb 6. srpnja 1926k, 178/5.
Matošić, Joe. Po hrvatskom Prekmurju. Jutarnji list, 15. jul. 1926
Naši protestni shodi – manifestacija Slovenske krajine. Novine: glasilo Slovenske krajine, 05.09.1926, 36/1.
Sedar, Klaudija. Bogojinska resolucija. Zgodovinski časopis, 2010, letn. 64, št. 3/4, str. 434-445.
Slovenski gospodar, 2. IX.1926, 35/1.
