Po Francetu Kotniku beseda
bukovnik ni nova, saj naj bi izraz bukovski za latinski jezik rabili že slovenski protestantski pisci. Bukovski jezik je torej latinski jezik, ki je živel v bukvah, in kdor je znal bukovski, so ga častili, kot izobraženega veljaka – bil je torej bukovnik. Ko so latinščino izpodrinili živi jeziki, pri nas slovenščina, je zaradi pomanjkanja šol in tiskane besede le malokdo na kmetih znal brati in pisati, zato so tudi te učene ljudi iz ljudstva imenovali bukovnike. Ti možje so v skladu s svojimi potrebami in stopnjo izobrazbe prepisovali, prevajali, prirejali ali celo samostojno ustvarjali razne tekste in kovali »rajme«. Nastajale so zbirke molitev in nabožnih pesmi, razni praznoverski spisi, blagoslovi, prerokovanja in zagovori, zdravilski spisi, verske igre, posvetne pesmi in drugo.
Tako si je kmečki človek ob pomanjkanju slovenskih knjig sam pomagal, da bi ustregel svojim kulturnim potrebam, istočasno pa se je fenomen bukovništva preusmeril od primarno verske do jezikovne funkcije. Vsa ta prizadevanja namreč niso ostala brez povezave s slovensko knjižno jezikovno in pravopisno tradicijo, kakršno so ustvarili protestanti v 16. stoletju. Čeprav so s prepisi v priredbe prodirale narečne oblike, je osnova bukovniških spisov osrednjeslovenski knjižni jezik in stari protestanski pravopis. S tem so bukovniki pomagali vzdrževati zavest narodne skupnosti vseh Slovencev.
Nobena slovenska dežela nam ni podarila toliko ljudskih pevcev, pesnikov, vižarjev in bukovnikov kakor prav Koroška, čeprav jih poznajo tudi druge slovenske pokrajine, Štajerska, Kranjska in Goriška. Žal se je veliko tega narodopisnega blaga izgubilo, pozabilo, saj v njihovi dobi ni bilo strokovnjakov, ki bi viže in pesmi zapisali in ohranili za prihodnje rodove. Ta ljudski zaklad se je prenašal po romarjih, potujočih rokodelcih, furmanih, beračih, kolednikih, vojakih… Prek njih se je slovenska narodna pesem ohranila in širila med ljudstvom.
Dr. Franc Kotnik, je s svojim znanstvenim strokovnim delom v slovstveno in kulturno zgodovino Slovencev umestil pojav »bukovništva« ter javnosti z etnološkega stališča prvi predstavil življenje in delo Andreja Šusterja Drabosnjaka, najbolj znanega med njimi. V svoji razpravi »Naši bukovniki, ljudski pesniki in vižarji« je bukovništvo organsko povezal z ljudsko pesmijo in pevci. Med številnimi zbiratelji narodopisnega blaga je še ena silna osebnost – Luka Kramolc, ki je svoje življenje posvetil narodni pesmi. Koroška osrednja knjižnica hrani v svojih rokopisnih fondih celotni zapuščini obeh velikih mož.
Večina razstavljenega dragocenega bukovniškega gradiva je iz zbirke dr. Franca Kotnika, nekaj pa je knjižnica pridobila tudi od drugih darovalcev
S pričujočo razstavo sva želeli osvetliti fenomen bukovništva in njegove razvojne faze. Izhajali sva iz gradiva, ki ga hranimo v naših rokopisnih depojih, ostale predstavnike in dela zgolj omenjava. Pojav bukovništva geografsko zajame celotno ozemlje Koroške, zato njegove značilne predstavnike umeščava v doline: Zilja, Rož, Podjuna ter Mežiška dolina. Vključili sva tudi del Pohorja, področje kjer je deloval Jurij Vodovnik, katerega rokopisni drobci se, sicer večinoma v prepisih, prav tako skrivajo v zapuščini dr. Franca Kotnika.
Zakladnica Koroške osrednje knjižnice vedno znova preseneča, tudi nas, ki to gradivo hranimo, obdelujemo in posredujemo širši javnosti. S vsakoletnimi projekti digitalizacije koroške pisne dediščine smo precej tega gradiva že trajno ohranili ter je na voljo preko spletnega portala naše knjižnice in slovenske digitalne knjižnice dLib. Ta „Shtoria od enih starih bukovnikov ino visharjev” pa bo v začetku novega leta na ogled tudi na portalu Kamra, partnerskemu projektu slovenskih splošnih knjižnic.
Avtorici razstave: Simona Vončina in Simona Šuler Pandev
