Župan ljubljanski

„Zvest svojemu geslu, da je čas denar, nisem nikdar rad videl, če so stranke, ki so prihajale na magistrat po uradnih opravkih, morale pred pisarniškimi vratmi čakati, kdaj se bo poljubilo priti uradniku vršit svojo dolžnost. Poleg škode, katero je stranka v takih slučajih z izgubo časa imela, dejal sem si, da mora to tudi sicer delati slab utis na davkoplačevalce. Zato sem predpisal, da mora vsak uradnik med določenimi uradnimi urami biti v svojem uradu navzoč. S početka so nekateri uradniki to naredbo smatrali za slepo nabasano puško. Da jih poučim o zmoti tega pojmovanja, jel sem hoditi zjutraj ob osmih od pisarne do pisarne. Kjer nisem našel uradnika navzočega, položil sem mu na pisalnico svojo posetnico. V par dneh obratoval je uradni stroj že redno in točno.” (Moji spomini, 1983, str. 264)