Na bregovih reke Sore v okolici Škofje Loke stojijo številni mostovi, ki povezujejo kraje in ljudi.
Kapucinski most
Jaz sem trden most,
kakor kamen-skala kost,
z brega v breg se nosim:
kar za mano – prosim!
Spisala Loška smojka ( LR 20, 1973, str. 291)
Kapucinski most, ki stoji pri nekdanjih severnih mestnih vratih (Selška vrata), je dal iz rezanega kamna sezidati freisinški škof Leopold sredi 14. stoletja. Prvotno je bil brez ograje. Usoden je bil prav za Leopolda, ki je s konjem padel z njega leta 1381 in utonil v Sori. Kmalu po tem so mostu naredili masivno kamnito ograjo, ki pa je most zožila. Ko so v začetku 18. stoletja v mesto prišli kapucini, so ga ljudje začeli imenovati Kapucinski most. Leta 1888 so ga prenovili, kamnito ograjo zamenjali z železno in sredi nje postavili kip sv. Janeza Nepomuka. Ker je ravno takrat cesar Franc Jožef praznoval 40-letnico vladanja, so ga preimenovali v Francjožefov most. Med 2. svetovno vojno so vojaki most minirali, vendar ni bil huje prizadet. (Štukl, LR 22, 1975, str. 67-72 ; Planina, 1976, str.24)
Lahov most pri Šeširju
Most, ki vodi čez Selščico, je dobil ime po kovačiji Pri Lahu onstran mostu. Most, ki je pred 2. svetovno vojno imel betonske nosilne loke, je leta 1941 kot druge mostove v okolici razstrelila jugoslovanska vojska. Leta 1961 so zgradili današnji most. (Pokorn, 1976, str. 32)
Puštalski most in brv
Skozi stoletja je bilo med Loko in Puštalom več mostov, ki pa niso bili vedno prehodni, saj so jih odnašale povodnji. Puštalski most je v preteklosti voda večkrat odnesla. Omenja ga že vojaška karta iz 18. stoletja, upodobljen pa je bil tudi na Merianovi Loki. Potekal je nekoliko višje, preko sedanjega Pepetovega jezu. Današnjega Puštalskega mostu pri Mlekarni v tistem obdobju ni bilo. Je pa že vrisan na karti Franciscejskega katastra iz leta 1825/26. (Štukl, 1988, str. 186) Leta 1926 ga je odnesla voda, a je bil v tridesetih letih ponovno zgrajen. Leta 1941 je bil tudi ta most miniran. (Štukl, 2011, str. 70) Do leta 1968 je bil most spet lesen, tega leta pa so zgradili sedanjega železobetonskega. (Štukl, 1981, str. 65)
Hudičeva brv
Grdo ime: sam bognasvari!
Dela krivico ji, čast ji kvari.
Srečal na njej sem zares – dekliča,
ali nikdar nikoli hudiča.
Spisala Loška smojka (LR 20, 1973, str. 292)
Največ se je uporabljala Puštalska brv, znana tudi kot Kriva ali Hudičeva brv. V pisnih virih se prvič omenja že leta 1639. (Občina Škofja Loka, 2014, str. 86) Ime Kriva je dobila po zakrivljeni poti, ki vodi čez najvišje čeri, Hudičeva pa zaradi prikazovanja hudiča, ki so ga Puštalci pregnali s postavitvijo kapelic na obeh straneh brvi. Vzdrževanje brvi je bila skupna dolžnost Ločanov in Puštalcev. Leta 1926 je povodenj brv odnesla. Novo sta postavila puštalska tesarja Poličarja in taka je s popravki ostala do danes. (Štukl, 2011, str. 51-52)
Suški most
Lokacija mostu je stara, saj je v srednjem veku vodil k Špitalskim vratom. Na prelomu 19. in 20. stoletja se je nekaj časa imenoval Finfarjev most, saj je stal takoj za Finfarjevim mlinom. Povodenj leta 1901 je most odnesla. Dve leti kasneje je Valentin Sušnik iz Sopotnice zgradil nov most nekaj metrov višje na Selščici. Most v leseni izvedbi je bil še večkrat obnovljen. Od leta 1972 je betonski, vendar se uporablja samo kot brv za pešce. (Štukl, 1981, str. 66)
