Pravnik, skladatelj in rodoljub Stanko Pirnat se je rodil 7. 6. 1859 v Štorah na Štajerskem Andreju Pirnatu Frančiški Majer. Starša sta bila zavedna Slovenca z Gorenjskega. Oče Andrej, ki je v Leobnu obiskoval »montanistični učni zavod« (predhodnik rudarske akademije), je bil tovarniški uradnik v štorski železarni in soustanovitelj celjske Narodne čitalnice (ust. 1862), mati Frančiška iz znane kranjske rodbine Mayr pa je skrbela za gospodinjstvo in otroke. Njeni starši so bili lastniki znane gostilne Pri stari pošti v Kranju.
Prvi dve leti se je šolal zasebno na svojem domu v Štorah, nato je v Celju izdelal tri razrede (nižje) gimnazije, preostale pa od 1872 dalje v Ljubljani, kjer je leta 1878 tudi maturiral. Po odsluženem enoletnem prostovoljnem vojaškem roku (pridobil je čin rezervnega poročnika kranjskega 17. pehotnega polka) je na Dunaju študiral pravo. Kot notarski kandidat je od 1883 služboval v Ormožu (pri dr. Geršaku), na Ptuju (pri dr. Schönwettru), v Ljubljani (pri dr. Voku), Kranju (pri Globočniku) in Brežicah (pri dr. Firbasu). Leta 1888 je bil imenovan za notarja v Stični, leta 1896 pa je postal notar v Mokronogu, kjer je po dolgotrajni bolezni umrl avgusta 1899 in bil tam tudi pokopan. Ob smrti je zapustil ženo Marijo, roj. Cvetnić, s katero se je poročil leta 1886, in tri hčerke: Marijco, Stanko in Vladimiro.
Pirnat je bil po mnenju duhovnika in publicista Janka Barleta »prijatelj pesmi celo življenje« in je »skladateljsko struno prinesel že seboj na svet«. Že kot gimnazijec je pod vodstvom komponista Antona Foersterja pel na koru ljubljanske stolnice, kjer je občasno igral tudi orgle, v času študija na Dunaju je tam v akademskem društvu »Slovenija« vodil slovenski pevski zbor, kasneje pa je bil na Ptuju zborovodja v tamkajšnji čitalnici in v Slovenskem pevskem društvu, ki ga je ustanovil skupaj z dr. Grossom. Za glasbo, v kateri je iskal razvedrilo in tolažbo, se je vseskozi zelo zanimal, dobro je poznal tudi slovenske narodne pesmi in poslušal opere raznih svetovno znanih skladateljev. Sam je pričel skladati leta 1893 na pobudo Mateja Hubada, pri katerem se je učil glasbene teorije. Rad je zlagal predvsem za mešane zbore. Njegova prva večja pesem je bila Žalost, ki so jo javno drugič zapeli šentjurski pevci 7. 8. 1897 ob odprtju celjskega Narodnega doma, ko so jo »morali večkrat ponovno zapeti, ker je segla vsem v srce«. Glasbena matica v Ljubljani je izdala nekatere Pirnatove, po skladatelju Stanku Premrlu »solidne, učinkovite, v slovenskem duhu zložene skladbe«, Lavoslav Schwentner pa je založil njegove za koncert prirejene Slovenske narodne pesmi.
O njegovem skladanju je dr. Vladimir Foerster, sin Antona Foersterja, v Ljubljanskem zvonu leta 1899 zapisal: »O Pirnatovih skladbah je bilo moči vsekdar le s priznanjem soditi; odlikoval se je ta skladbenik po zreli, plemenito občuteni fakturi, liriški nežni melodiki. Njegovim skladbam je vtisnjen pečat solidnosti, znak resno preudarjene izdelave. Kolikor je manjkalo Pirnatu glede invencije, je nadomeščeno z zvokovitostjo; bogatost v polnozvočju zborovem je bilo Pirnatu sploh prvo in poglavitno načelo pri skladanju.«
Dejaven je bil tudi v društvenem življenju (bil je član društva Pravnik, Glasbene matice, Slovenske matice, Družbe sv. Cirila in Metoda in Slovenskega planinskega društva) in pri gmotnem podpiranju slovenskih študentov na Dunaju.
Vir: http://www.celjskozasavski.si/osebe/pirnat-stanko/681
J. Barlè: Stanko Pirnat, Dom in svet 1901, št. 8, str. 453–456
