Z ljubeznijo skozi surovi čas

Mara Rupena se je rodila v Mirni Peči. Odraščala je v ugledni, napredni in premožni družini, v krajevnem kulturnem središču zavednih Slovencev pred II. svetovno vojno, ki je bila intelektualno odprta in ustvarjalno aktivna. V njihovem domu so se družili domoljubni člani Sokola, Društva kmečkih fantov in deklet, izobraženi in svobodomiselni ljudje,…

Že zgodaj se je je močno dotaknilo težko življenje na podeželju, socialna neenakost, podrejenost, zapostavljenost žensk in otrok, in spontano se je opredelila za upor proti vsiljenim krivicam, revščini, poniževanju, neenakosti in vsakršnemu kratenju človekove svobode. Zato je bila v Kraljevini Jugoslaviji kot učiteljica kazensko poslana na delo v Bosno, v Olovo, kar je bila težka preizkušnja za mlado dekle, in hkrati visoka šola preseganja zgodovinskih, kulturnih, verskih in socialnih razlik, ter ustvarjanja strpnosti in sožitja med ljudmi, pomembna za njeno kasnejše delo v slovenskem in jugoslovanskem krogu, v Skupščini Socialistične republike Slovenije, organizaciji Rdečega križa Jugoslavije, v OZN in mednarodnih organizacijah, kjer je morala z veliko strpnosti, razumevanja in dobre volje usklajevati različna, pogosto nasprotujoča si mnenja in interese.

Okupatorji slovenskega ozemlja so jo ob začetku II. svetovne vojne zaprli v ljubljanski zapor, in v teku transporta v Novo mesto, kjer bi sledila usmrtitev ali deportacija v koncentracijsko taborišče, je po dogovoru z aktivisti OF skočila z vlaka in odšla v partizane. Tam je spoznala Bogdana Osolnika, svojega bodočega življenjskega sopotnika; poleg ljubezni ju je družila iskrena zavezanost ciljem narodne osvoboditve in prizadevanjem za boljše, človeka dostojno življenje. Tem ciljem – danes bi rekli sanjam – sta bila zavezana vse do njene smrti 30. maja 2003. Njena življenjska pot in prispevek k ozaveščanju o pravicah žensk je zapisan tudi v monografiji »Pozabljena polovica«, saj je bila Mara (in je še vedno) ena od legend ženskega gibanja na Slovenskem. Polna optimizma, sočutja, življenjske energije in vere v prihodnost je urejala Našo ženo, prvi ženski časopis na osvobojenem ozemlju; kot sekretarka Prvega kongresa slovenske protifašistične ženske zveze v Dobrniču je pomembno prispevala k oblikovanju ciljev in dejavnosti slovenskega ženskega gibanja. Poleg tega je opravljala še vrsto pomembnih funkcij – bila je izvoljena odposlanka na prvem Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, članica v slovenski delegaciji zgodovinskega zasedanja AVNOJ-a v Jajcu, po vojni izvoljena poslanka Ustavodajne skupščine Slovenije, poslanka v Skupščini FNR Jugoslavije, podpredsednica mednarodne organizacije FAO, ki deluje v okviru OZN. Takoj po osvoboditvi so se njene zadolžitve kar vrstile. Domoljubje, razgledanost in izobrazba, ter neposrednost, srčnost in človeška toplina so ji omogočale, da je uresničevala plemenite cilje doma in v tujini. Znala je prisluhniti ljudem in jim tudi pomagati. Desetletja je opravljala številne odgovorne funkcije v Jugoslaviji in Sloveniji, bila spoštovana in cenjena, upoštevana tudi v mednarodnem okolju. Bila je predsednica zadružnic Jugoslavije, kot generalna sekretarka Rdečega Križa Jugoslavije je organizirala akcije za pomoč ljudem v naravnih nesrečah, pomoč osvobodilnim gibanjem po svetu, če tu omenimo samo nekatere. Pomemben del njenega dolgoletnega delovanja je bil namenjen podeželju, kmečkim ženam, otrokom, družini. Zavedala se je izrednega pomena znanja in izobrazbe v najširšem smislu in se goreče zavzemala za projekte socialnega in splošnega kulturnega napredka.

Njen soprog Bogdan Osolnik se je rodil se je 13. maja 1920 v Borovnici kot prvi otrok Minke in Franceta Osolnika, odraščal pa je v kulturnem in ustvarjalnem ozračju Novega mesta, kjer je v družbi razgledanih profesorjev in sošolcev končal gimnazijo. V Ljubljani se je leta 1938 vpisal na študij prava, ki ga je prekinila vojna. Družina in širše okolje zavednih Slovencev, v katerem se je gibal, sta ga usmerila na pot borca za socialne pravice in družbeno enakost, iskreno domoljubje in svobodoljubje pa v borca za svobodo v partizanskih vrstah, kjer je skozi vsa leta osvobodilne vojne delil usodo svojih bojnih tovarišev, med njimi tudi 14-letnega brata Marjana. V vojnem času se je začela tudi njegova skupna življenjska pot z Maro Rupena, s katero se je poročil novembra 1943. Mara mu je vedno stala ob strani in ga s svojo brezmejno življenjsko energijo spodbujala in bodrila. V zakonu so se jima rodili štirje otroci. Prva med njimi, Katja, se je rodila v surovem vojnem času v Kočevskem rogu na Bazi 20, preostali trije pa v Novem mestu, Ljubljani in Beogradu, kamor je starše vodila poklicna pot. Med vojno je Bogdan Osolnik opravljal različne odgovorne naloge, najprej na Dolenjskem in Gorenjskem, med drugim je leta 1943 postal prvi predsednik delovnega predsedstva Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Po koncu druge svetovne vojne je bil ljudski poslanec v Ustavodajni skupščini Republike Slovenije in nato v Zvezni skupščini Federativne narodne republike Jugoslavije v Beogradu, kjer je bil tudi predsednik njenega zveznega zbora. Bil je minister za kulturo v vladi Republike Slovenije, minister za prosveto in nato minister za informiranje v vladi SFRJ. V prvih povojnih letih je deloval v jugoslovanskih diplomatskih predstavništvih v Nemčiji in nato v Sovjetski zvezi, pri vzpostavljanju mednarodnopravnega statusa Republike Avstrije, pri zgodovinski obnovitvi sodelovanja med ZSSR in FNRJ po Stalinovi smrti ter v pripravah in izvedbi prvega srečanja voditeljev neuvrščenih držav v Beogradu leta 1961. Še posebno zavzeto je deloval v številnih organizacijah za krepitev miroljubnih gibanj, za izboljšanje položaja vseh ljudi, narodov in človeštva nasploh. Kot predstavnik Jugoslavije je dolga leta sodeloval v delu Organizacije združenih narodov in Unesca ter v Mednarodni ligi za mir. Po vrnitvi v Slovenijo v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja je najprej vodil Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, soustvarjal knjižnico NOV in POS. Bil je med ustanovitelji visoke šole za politične vede, današnje fakultete za družbene vede, kjer je bil tudi dolgoletni predavatelj za področje javnega mnenja in medijev. V mednarodnih znanstvenih krogih se je uveljavil z inovativnimi prispevki na področju komuniciranja in javnega mnenja ter kot član ugledne McBridove komisije in soavtor njenega odmevnega poročila o položaju medijev, nastalega leta 1980 pod okriljem Unesca in prevedenega v več kot trideset jezikov v vseh predelih sveta. Objavil je več knjig o življenju in dosežkih svoje generacije ter svojih spominov. Svojo mladost in odločitev za odhod v partizane je opisal v knjigi Z ljubeznijo skozi surovi čas, ob njegovi 95-letnici je nastal dokumentarni film z enakim naslovom. Znano pa je tudi njegovo delo O koreninah slovenske državnosti. Bil je častni meščan Novega mesta.

Mara in Bogdan Osolnik sta bila častna občana Trebnjega.

Vir:

Šelih, A., Antić Gaber, M., Puhar, A., Rener, T., Šuklje, R., & Verginella, M. (Eds.). (2007). Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (1. izd., Vol. 22). Tuma; SAZU.

Osolnik, B. (Ed.). (2004). Mari Rupena Osolnik v spomin: [govori, članki in žalna sporočila ob njeni smrti, Ljubljana, 2003]. [s. n.].

https://www.lokalno.si/2018/09/01/201345/zgodba/Ob_stoti_obletnici_rojstva_Mare_Rupena_Osolnik__1_9_1918_30_5_2003/

https://www.dnevnik.si/1042887109