Po treh mesecih urjenja so regiment že poslali na fronto v Galicijo.
Že v prvi bitki je hudobni stotnik padel. Pripovedovali so, da ni padel od sovražnikove krogle, ampak naj bi ga krogla zadela od zadaj. Oče je v Galiciji doživel veliko bitko, ko je nanje navalila številčno mnogo močnejša ruska vojska. Večkrat se je spominjal, da jih je bilo kot listja in trave. V napad so krenili stoje v vrstah. Prvo vrsto so deloma pokosili, potem pa so regiment dobesedno pregazili. Poleg očeta je bil zadet soborec, Nemec po narodnosti in se mrtev zvalil nanj. Zavlekel se je še bolj podenj in se potuhnil. Kri padlega tovariša je tekla po njem, da je bil ves krvav. Rusi so mislili, da je mrtev. Gazili so čezenj, tako da ga je pohodilo na stotine nog in je imel od tega po vsem telesu črne podplutbe. Nenadoma je priletela granata, ki jo je ob umiku izstrelila avstrijska artilerija in eksplodirala prav blizu njega. Mrtev soborec mu je še enkrat rešil življenje. Ko pa se je zavedel, je začutil v nogi pekočo bolečino. Šrapnel granate mu je preluknjal stegno. Po končani bitki je čez bojišče prijezdila skupina brkatih kozakov s kučmami na glavah in z zakrivljenimi sabljami v rokah. Med kupi mrtvih so iskali preživele avstrijske vojake. Eden od njih je zagledal očeta, ko se je ves krvav dvigal izpod trupla. Skočil je s konja in se mu približal. „Aha, dobrovoljec!” je zavpil. Nekateri fantje, ki niso bili še dovolj stari za služenje v redni vojski, so se namreč javili v vojsko prostovoljno. Rusi pa so vsakega ujetnika, za katerega so zvedeli, da je prostovoljec (žig v vojaški izkaznici), takoj usmrtili. Oče je res s svojim drobnim životom in mladostnim obrazom zgledal mlajši, kot je bil. Kozak ga je zgrabil za lase in dvignil sabljo, da mu odseka glavo. Oče je začuda ostal popolnoma miren, samo nepremično ga je gledal naravnost v oči. Kozak je za trenutek okleval, nato pa se je zakrohotal, zamahnil s sabljo in mu odsekal šop las. Potem je skočil na konja in odjezdil. Spominjam se, da je imel ob pripovedovanju o tem dogodku vedno solzne oči. Za kozaki so prišli ruski sanitejci (bolničarji) in ranjence, svoje in avstrijske, obvezali. Kozaki so se vrnili, nagnali vse ujetnike skupaj in jih navezali v vrvi. Očeta je šele takrat prešinilo spoznanje, da je od celega regimenta, to je tisoč mož, preživelo le šestdeset. Kozaki so vrvi s privezanimi ujetniki privezali h konjskim sedlom in začel se je naporen marš. Med hojo se niso ustavljali, celo potrebo so morali opraviti kar med hojo. Kdor se je ustavil ali obnemogel, so ga pri priči pobili. V nekem večjem mestu so jih gnali skozi špalir množice ljudi, večinoma žensk in otrok. Ti so jih pljuvali, kamenjali in tepli s palicami. Mnogi izmed ujetnikov, predvsem težji ranjenci in oslabeli, so pri tem podlegli. Nazadnje so jih strpali v živinske vagone in vozili več dni. Tako se je znašel v bolnici v Odesi ob Črnem morju. Šrapnel granate mu sicer ni poškodoval nobene pomembne žile ali kite, toda naporni marš je opravil svoje in rana se mu je zagnojila. Večkrat je izgubljal zavest in ko se je nekoč prebudil, je spoznal, da je izgubil spomin. V bolnici so ga dodelili med Čehe, ker je govoril podoben jezik kot oni. Trpeli so veliko lakoto. Čehi pa so se pogovarjali samo o knedlkih (štrukljih). Vsak po svoje se je spominjal, kakšne je skuhala njegova mama. Oče je nekoč celo zakričal, naj utihnejo, saj se mu je zdelo, da ob poslušanju čuti še večjo lakoto. Po nekaj mesecih se mu je spomin začel počasi vračati. Vsako jutro se je nečesa spomnil: najprej staršev, domače hiše, le od kod je doma, se dolgo ni mogel spomniti.
