Razdajal se je vse do leta 1968, ko je bil invalidsko upokojen, ta čas pa je izkoristil za predavanja in teoretično delo. Od leta 1971 do svoje smrti leta 1975 je najprej kot redni, od leta 1973 pa kot honorarni, predavatelj predaval predmet Razvoj arhitekture II na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Svoje znanje, ki ga je poglabljal vse od študijskih let naprej, je zavzeto prenašal na prihodnje rodove. Bil je tudi eden od pobudnikov ustanovitve Urbanističnega društva in postal njegov prvi predsednik.
S svojimi načrti je bil večkrat uspešen na javnih natečajih:
1. nagrada za sindikalni hotel na Bledu leta 1947;
2. nagrada za spomenik NOB v Begunjah leta 1950;
2. nagrada za prizidek k občinski stavbi (II. nagrado so izenačeno prejeli trije avtorji: Marjan Šorli, Ivan Medved in Stanko Rohrman) leta 1955;
3. nagrada za vrstne hiše v Ljubljani leta 1956;
4. nagrada za delavske hiše v Celju leta 1955;
2. nagrada za »Rastočo hišo iz lego zidakov« (soavtor Janez Koman) leta 1973.
Poleg številnih poklicnih zadolžitev je rad fotografiral, še posebej arhitekturo in pokrajino, rad je imel šport in je bil strasten smučar.