Alojzij Vodnik si je s prisluženim kapitalom iz uspešnega kamnoseškega podjetja utrl pot v bančništvo in druge gospodarske panoge, aktivno pa je deloval tudi v društvih in podpiral obrtniške vajence ter kulturne ustanove.
Bančništvo
Med letoma 1926 in 1934 je Vodnik sodeloval pri ljubljanski Kmetski posojilnici. Bil je med ustanovitelji Ljubljanske kreditne banke, kjer so ga na osnovi večjega paketa delnic leta 1906 izvolili v nadzorstvo, leta 1909 pa v upravni svet. Leta 1923 je postal podpredsednik, od leta 1932 do smrti pa predsednik upravnega sveta banke.
Kot eden vodilnih predstavnikov slovenskega finančnega kapitala je bil upravni svetnik podjetij, ki so sestavljala koncern Ljubljanske kreditne banke: Združene papirnice Vevče, Goričane in Medvode, Jugoslovanske zavarovalne banke (Slavije) , Motvoz in platno Grosuplje. Bil je član načelstva Gradbenega podjetja G. Tönnies nasledniki.
Članstvo v društvih in podpora kulturnih ustanov
Dejaven je bil v Društvu za krščansko umetnost, ki si je zadalo nalogo, da pospešuje krščansko umetnost in goji krščansko lepočutje. Prizadevalo si je za ohranjanje in prenovo krščanskih umetnin in se ukvarjalo z vprašanji krščanske arhitekture, ornamentike in podobnih zadev. Aktiven je bil tudi v vodstvu zadruge Vajenski dom. Veliko let je vodil in izdatno podpiral društvo za varstvo vajencev v Rokodelskem domu.
Po svetovnem nazoru in vzgoji je bil izrazito katoliško usmerjen, v politiko pa ni aktivno posegal. Podpiral je slovenska kulturna prizadevanja: tako je leta 1928 poklonil 100.000 dinarjev Narodni galeriji in ji s tem omogočil preureditev prostorov v Narodnem domu.
Pokopan je na Ljubljanskih Žalah, grobnica se nahaja pri obzidju.
