Razlogov za njeno všečnost je več, verjetno toliko, kot je njenih obiskovalcev, prav gotovo pa so to nezahteven pristop, možnost vzpona z različnih strani (ena od poti nosi celo hudomušno ime Kozji hrbet), razglednost, tamkajšnja planinski dom in cerkev, maše, prireditve …
Nekdaj so bili zelo pogosti obiskovalci sten Velike Šmohorice (skalni rogelj pod vrhom Uršlje gore, ki se pne 1628 m visoko) tudi alpinisti; posamezniki se tja, sodeč po opisih na spletu, tudi še podajajo. Enajst smeri z variantami je popisanih tudi v Plezalnem vodniku Koroške 2, Peca in Uršlja gora (2005) avtorja Stanka Miheva.
Kar je na njej, je najvišje
Uršljo goro (1699 m) označuje pridevnik najvišji oziroma prislov najvišje. Na njenem vrhu oziroma v kotanji pod njim je najvišje ležeča oziroma stoječa cerkev na Slovenskem (1693 m n. v.); višje stoji le še kapelica na Kredarici. Cerkev sv. Uršule ima tudi sicer bogato zgodovino, pospremljena pa je tudi z mnogimi pripovedkami. Mogočno cerkev, ki jo mnogi zaradi razsežnosti (dolga je kar 30 metrov) imenujejo tudi katedrala, so v času protireformacije začeli graditi bližnji kmetje, pri gradnji jim je z nasveti in naročili oltarjev kasneje pomagal tudi ljubljanski škof Tomaž Hren. Ta je cerkev leta 1602 tudi posvetil. V cerkvi, postavljeni na nekdanji deželni meji med Koroško in Štajersko, na prostor, kjer je menda zaznati zdravilno sevanje, še zdaj visi prvi zvon iz leta 1584. Podoba sv. Uršule (po njej se gora tudi imenuje – znanih je več izpeljank, prejšnje ime je Plešivec) v oltarju, ki pod plaščem varuje ‘enajst tisoč devic’, pripoveduje zgodbo o svetnici, ki je pribežala na goro in z nje pregnala Povodnega moža. Ta se je na Pohorje preselil skupaj z jezerom, vodo iz njega je tja tovoril s Šisernikovimi voli … Pričevanje o mehkih srcih koroških ljudi pa menda dokazuje odtis Urškinega stopala v skali ob poti na vrh.
Cerkev sv. Uršule je posebnost tudi glede opreme. V njej sta postavljena dva križeva pota, restavrirani stari, ki so ga ‘rešili’ leta 2002 iz kupa gradbenih odpadkov, ter novi iz leta 2010, ki ga je ustvarilo 14 slovenskih sodobnih umetnikov in umetnic, med njimi sedem iz Koroške.
Na Uršlji gori je od leta 2018 tudi najvišje postavljeni čebelnjak v Sloveniji, namestili so ga koroški čebelarji.
Uršlja gora oziroma planinski dom Planinskega društva Prevalje zaradi zimskih in poletnih kulturnih srečanj velja za najvišji kulturni hram. Slednja zdaj potekajo septembra v okviru Jesenskih srečanj – kot srečanje Prevaljčanov na Uršlji gori.
Navdih mnogim ustvarjalcem
Poleg individualnih vzponov je Gora (kot ji krajše pravijo domačini) cilj mnogih organiziranih pohodov planinskih društev in drugih prirediteljev, v zadnjih letih je bila to denimo pobuda Janje Čebulj S prijateljico na Uršljo goro, pred tem pa Skok na Uršljo goro, pred leti so bili popularni nočni pohodi … Odmevalo je tudi nedavno druženje Uršk in Uršul, četudi jih ni prišlo želenih sto. Pozabiti ne smemo tudi na novodobne romarje oziroma obiskovalce svetih maš …
Uršlja gora je seveda navdih tudi literatom. Kar nekaj pesmi in misli ji je posvečenih, najbolj znana pa je gotovo ‘hvalnica’ dr. Franca Sušnika: „Uršlja gora: nihče, ki je iz njenih grud kruh okusil, je ne more pozabiti. Kot velika ljubezen je, ki v vse dalje sveti, in na vsem lepem ti z večernim dihom pride v srce tako živ nje spomin, da začutiš toploto njenega razklenjenega naročja in se omamljen vdaš blaženemu objetju – in se ti zlije kri s sokovi gozdov in z brstečimi studenci – in odklene grobove dedov in sklade radosti in trpljenja večnih davnin.”
Ali pa tale opis: „Kar je v dolini premalo lepote, vsa je vzkipela v našo goro: v sinji baržun njenih lesov in v rdeče slapove šenturšeljc; v mogočno veličastvo njenih vih, v mir njenih mehkolasih trat in v svobodne razglede njenega vrha. In ko ji sonce zjutraj oblije teme s poljubom prve ljubezni in ji sname megleno odejo iz naročja in izpod nog, se zmezijo sive skale ko ovčje črede, sence bežijo v divje globače … (Dr. Franc Sušnik: In kaj so ljudje ko lesovi, Maribor: Obzorja 1968)
Tudi Voranc jo je pogosto opisoval v svojih delih, s Preškega Vrha je nanjo res lep pogled.
Zadnja v nizu tematskih knjig je knjižni prvenec Janje Čebulj z naslovom Uršlja gora, koroška lepotica, v katerem je zbrala svoje spomine na vzpone na Goro, pridala pa je tudi svoje avtorske fotografije. Knjigo o Uršlji gori, s poudarkom na starih razglednicah, pripravlja tudi Drago Benko.
Ema Golčer je svojo avtobiografsko knjigo naslovila V objemu Gore (2017), na naslovnico pa umestila fotografijo domačije z Uršljo goro v ozadju.
K popularnosti najvzhodnejšega karavanškega vrha je gotovo prispevala tudi pesem koroškega kantavtorja Milana Kamnika z naslovom Uršlji gori (2011).
Zaradi ‘fotogeničnosti’ in raznolikih podob, ki jih na njej ustvarjajo vsi letni časi, je Uršlja gora pogost fotografski motiv. Ima celo svojo ‘foto knjigo’, kot bi lahko poimenovali obsežno fotomonografijo Sebastijana Oblaka z naslovom Uršlja gora, presežni svet (KD Mohorjan, 2013). Avtor je v ciklu Uršlja gora zbral več kot 35.000 posnetkov, na Goro pa se je povzpel več kot 3000-krat. Rekorder v vzponih pa je verjetno Franci Telcer, dolga leta prvi mož koroških gorskih reševalcev, ki je v 80 letih naštel 3421 vzponov.
Uršlja gora je seveda stalnica v almanahih Planinskega društva Prevalje, omenimo vsebinsko zelo bogato in pestro publikacijo v uredništvu Franca Verovnika Naša gora (2012), ki je izšla ob stoletnici odprtja prve koče.
Na Koroškem je nekaj zbiralcev starih razglednic s podobami Uršlje gore, v publikacijah sta predstavljena tudi novi uršljegorski križev pot in Gozdno-turistična pot Plešivec …
Uršlja gora, ki se iz Slovenj Gradca zarisuje v drugačni podobi kot denimo z Raven oziroma iz drugih krajev, vidi pa se res od zelo daleč, je navdihnila tudi slikarja Karla Pečka, nastal je niz prepoznavnih grafik in pastelov.
Po Uršlji gori se imenuje Festival mlade literature Urška oziroma nagrada uršljan/uršljanka, letos so razglasili zmagovalca že enaindvajsetič. Pofestivalski program, literarno-glasbeni večer s finalisti izbora, ki poteka v Ljubljani, pa se imenuje Urška po Urški.
Na Gori in pri ukvarjanju z njo ni nikoli dolgčas
Zanimivosti, povezanih z Uršljo goro, pa kar ne zmanjka. Na vrhu stoji tudi 61 metrov visok RTV-oddajnik, ki je leta 1977 zamenjal nižjega iz leta 1964.
Prav na najvišji točki Uršlje gore, na Koroškem vrhu, je železni križ, posvečen bojem za severno slovensko mejo po prvi svetovni vojni, tovrstni kamniti spomenik borcem za Koroško je tudi za planinskim domom.
Pred davnimi leti so bile celo ideje o gondoli oziroma sedežnici na vrh Uršlje gore, o tem je pisal leta 1962 v Koroškem fužinarju direktor Železarne Ravne Gregor Klančnik.
Omenimo še šenturšeljce, kar je drugo ime za rododendron. Po tem planinskem cvetju se imenuje tudi knjiga ‘zgodb z domačih hribov’, kratke proze dr. Franca Sušnika, ki jo je leta 1998 kot prvo izdalo KD Mohorjan.
Prav gotovo bi se našlo še kaj, kar bi veljalo omeniti v zvezi z Uršljo goro. Teoretično ukvarjanje z njo pa je najbolje nadgraditi še v živo, če ne v zimskih razmerah, pa spet, ko se prihodnje leto začne planinska sezona …
Objavljeno na FB Moja Koroška 9. 12. 2022
