»V svojem življenju sem se selila 25-krat. Človek preprosto pobere stvari in gre. Jaz sem prepričana, da je ves svet moj.«
(Lidija Praprotnik: Kako so nekoč živeli na območju današnje občine Polzela, www.kakosoziveli.si, 1.3.2017)
Neža Maurer se je prvič odselila zgodaj, že pri petnajstih. Študij in službe so jo večinoma zadrževale v Ljubljani, v Kranju je stanovala sedem let, največ let, tri desetletja, pa je preživela v Škofji Loki. Za njeno udejstvovanje v tem mestu, ki ji je bilo zelo pri srcu, so ji leta 2005 podelili naziv častna občanka Občine Škofja Loka. V utemeljitvi je zapisano:
»Gospa Neža Maurer Škofič, ena najbolj prodornih slovenskih književnih ustvarjalk zadnjih 40 let, je s svojimi deli in življenjskim zgledom ponesla ime občine Škofja Loka ne samo po vsej Sloveniji, temveč tudi širom po svetu tudi z naslednjimi verzi pesmi Zimska Loka: ” Slonim v polmračni sobi na goljufivi blazini sna. Skozi okno se steza k meni zimsko bela Loka z blestečimi slemeni, dimniki, zvoniki, z belo oblečenimi rokami neprebujenih vej. Ne doseže me. Jočem od lepote, ki nič ne ve o sebi … In od najine samote, nočna Loka.”
Kadar je bilo le možno, je potovala. Najraje z vlaki, ki jim je posvetila cel cikel pesmi. »Kadar je bilo prehudo, sem morala nekam zbežati. Takrat sem se vedno usedla na vlak, kupila sem si povratno karto za tako daleč, kolikor sem imela denarja. Potem sem prespala na peronu in se vrnila.«
(iz intervjuja z Mojco Prosenc, rtvslo.si, 22. julij 2014).
Voženj z avioni ni marala. »Na avione sem gledala bolj kot na bombnike, kot nekaj, kar napoveduje vojno.« (V. P.: Moja čustva so lepa in grozljiva, so močnejša kot moje telo, https://novice.svet24.si, 14.6.2020)
