S povojno obnovo industrijskih objektov in posodobitvijo proizvodnje je prišel čas za nove znamke tobačnih izdelkov.
Leta 1957 je Tobačna tovarna Ljubljana kot prva v tem delu Evrope uvedla v proizvodnjo stroje za spajanje cigaret s filtrom. Na trg je prišla znamka cigaret Filter 57. Ta delavska cigareta se je zapisala v zgodovino kot najbolj priljubljena za več generacij; bila je tudi ena najbolj prepoznavnih znamk nekdanje Jugoslavije.
1966 so posodobili pripravljalno fazo v tehnološkem procesu izdelave cigaret. Z racionalizacijo proizvodnje, skrajšanjem transportnih poti in z boljšim organiziranjem dela so skrajšali čas od vstopa tobaka v proizvodnjo do zapakiranih cigaret od prejšnjih 14 dni na vsega 2 dni, pozneje celo na samo nekaj ur. Od poznih sedemdesetih let 20. stoletja dalje so bile najbolj znane cigarete tudi Astor, Gauloises, West in Boss.
Kakor pripoveduje dokument „Predmet poslovanja” iz fonda ZAL 134 – Tobačna tovarna (šk. 103), se je podjetje poleg izdelovanja tobačnih izdelkov ukvarjalo še z grosistično prodajo vseh svojih izdelkov v trafikah in prodajnih skladiščih ter s poskusnim sajenjem, z gojenjem, s pridelavo in sušenjem tobaka. Poskusni nasadi so se nahajali okoli Vrbe na Gorenjskem.
Delavsko življenje v Tobačni tovarni
Delavci in delavke Tobačne tovarne Ljubljane so vseskozi razvijali živahno družabno življenje: nastopali so v ansamblih (npr. Pihalni orkester Vič od 1982, ustanovljen v tovarni), folklornih skupinah, mešanem pevskem zboru in raznih športnih sekcijah (npr. strelski).
Cigararice (tobakarice) ter drugi delavci tovarne so imeli že na začetku 20. stoletja več socialnih pravic kot delavci v drugih panogah, saj so delali v tovarni državnega monopola. Tako so imeli pravico do bolniškega in rednega dopusta ter do pokojnine. Slabše so jo odnesle sezonske delavke, saj so jih bili pred drugo svetovno vojno dosti odpustili, ker so opuščali izdelovanje cigar.
V kompleksu Tobačne tovarne so uredili vrtec za otroke delavcev, delavsko knjižnico, imeli so tudi lastno gasilsko brigado.
Od leta 1990
22. januarja 1990 se je Tobačna tovarna Ljubljana preimenovala v Tobačno Ljubljana. Naslednje leto sta delež v Tobačni Ljubljana kupili dve mednarodni korporaciji: REEMTSMA Cigarettenfabriken GmbH iz Hamburga in SEITA (Societe Nationale d’ Exploitation Industrielle des Tabacs et Alumettes) iz Pariza. 2002 je angleška družba Imperial Tobacco kupila 90,01 odstotkov delnic Reemtsme in postala njen večinski lastnik, s tem pa tudi večinski lastnik Tobačne Ljubljana.
Maja 2004 so v Tobačni Ljubljana ukinili proizvodnjo cigaret, prodajne in trženjske aktivnosti pa so do danes ostale nespremenjene. Tobačna Ljubljana je sedaj trgovsko podjetje s sedežem v Črnučah, ukvarja se s prodajo in distribucijo cigaret in ostalih proizvodov iz portfelja družbe Imperial Tobacco.
1966 so posodobili pripravljalno fazo v tehnološkem procesu izdelave cigaret. Z racionalizacijo proizvodnje, skrajšanjem transportnih poti in z boljšim organiziranjem dela so skrajšali čas od vstopa tobaka v proizvodnjo do zapakiranih cigaret od prejšnjih 14 dni na vsega 2 dni, pozneje celo na samo nekaj ur. Od poznih sedemdesetih let 20. stoletja dalje so bile najbolj znane cigarete tudi Astor, Gauloises, West in Boss.
Kakor pripoveduje dokument „Predmet poslovanja” iz fonda ZAL 134 – Tobačna tovarna (šk. 103), se je podjetje poleg izdelovanja tobačnih izdelkov ukvarjalo še z grosistično prodajo vseh svojih izdelkov v trafikah in prodajnih skladiščih ter s poskusnim sajenjem, z gojenjem, s pridelavo in sušenjem tobaka. Poskusni nasadi so se nahajali okoli Vrbe na Gorenjskem.
Delavsko življenje v Tobačni tovarni
Delavci in delavke Tobačne tovarne Ljubljane so vseskozi razvijali živahno družabno življenje: nastopali so v ansamblih (npr. Pihalni orkester Vič od 1982, ustanovljen v tovarni), folklornih skupinah, mešanem pevskem zboru in raznih športnih sekcijah (npr. strelski).
Cigararice (tobakarice) ter drugi delavci tovarne so imeli že na začetku 20. stoletja več socialnih pravic kot delavci v drugih panogah, saj so delali v tovarni državnega monopola. Tako so imeli pravico do bolniškega in rednega dopusta ter do pokojnine. Slabše so jo odnesle sezonske delavke, saj so jih bili pred drugo svetovno vojno dosti odpustili, ker so opuščali izdelovanje cigar.
V kompleksu Tobačne tovarne so uredili vrtec za otroke delavcev, delavsko knjižnico, imeli so tudi lastno gasilsko brigado.
Od leta 1990
22. januarja 1990 se je Tobačna tovarna Ljubljana preimenovala v Tobačno Ljubljana. Naslednje leto sta delež v Tobačni Ljubljana kupili dve mednarodni korporaciji: REEMTSMA Cigarettenfabriken GmbH iz Hamburga in SEITA (Societe Nationale d’ Exploitation Industrielle des Tabacs et Alumettes) iz Pariza. 2002 je angleška družba Imperial Tobacco kupila 90,01 odstotkov delnic Reemtsme in postala njen večinski lastnik, s tem pa tudi večinski lastnik Tobačne Ljubljana.
Maja 2004 so v Tobačni Ljubljana ukinili proizvodnjo cigaret, prodajne in trženjske aktivnosti pa so do danes ostale nespremenjene. Tobačna Ljubljana je sedaj trgovsko podjetje s sedežem v Črnučah, ukvarja se s prodajo in distribucijo cigaret in ostalih proizvodov iz portfelja družbe Imperial Tobacco.
V stavbi nekdanje uprave se že dolgo nahajajo poslovni prostori raznih podjetij in inštitucij (npr. Letalska zveza Slovenije idr.), v industrijskih dvoranah so si umetniki uredli ateljeje. V kompleksu Tobačne deluje Tobačni muzej pod okriljem Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Muzej se nahaja v Kulturnem centru Tobačna 001. V tej stavbi so 1885 uredili kopalnico za delavce in delavke, v 70-ih letih 20. stol. delavsko jedilnico, v 90. pa tovarniški arhiv. Poleg muzeja sta v kompleksu Tobačne tudi galerija in rezidenčni center.
