Štajerc (1900–1918)

Zametki štajercijanstva segajo v šestdeseta leta 19. stoletja, ko so spodnještajerski Nemci skušali zaustaviti slovensko narodno gibanje. Štajercijanci so nastopali proti programu Zedinjene Slovenije in se zavzemali za ohranitev tradicionalnih jezikovnih in kulturnih razmerij med Nemci in Slovenci v močni Avstriji in celoviti Štajerski. Razglašali so se za zastopnike kmetskih interesov in s poudarjanjem gospodarskega sodelovanja in starodavne sloge med nemškimi meščani in slovenskim kmečkim prebivalstvom igrali na karto avstrijskega patriotizma in štajerske deželne zavesti. A za navidez ljubeznivo politiko so stale germanizatorske težnje. Štajercijanci so se zavzemali za večji vpliv nemščine v šolstvu, nastopali so proti slovenskemu uradovanju ter proti panslavistični in jugoslovanski politiki slovenskih meščanskih strank.

Na Ptujskem so v obrambo in krepitev ptujskega nemštva nastopala številna nemška društva ter ptujska občinska politika z županom Josefom Ornigom na čelu. Posebno pozornost so namenjali šolstvu, nemški propagandni literaturi in časopisju. Tako so leta 1899 ustanovili izdajateljski konzorcij Štajerca, novega ptujskega časopisa, ki je razglašal ideje štajercijanstva. Prva številka Štajerca je izšla 1. julija 1900, zadnja 3. novembra 1918. Vsa leta obstoja ga je tiskala tiskarna W. Blanke. List je izhajal najprej kot štirinajstdnevnik, od leta 1907 pa kot tednik, v 14.000–15.000 izvodih. V osemnajstih letih izhajanja je imelo uredniško taktirko v rokah več mož, najdlje je časopis urejal Karl Linhart.

Čeprav so štajercijanci nasprotovali rabi slovenskega jezika v javnem življenju, je bil Štajerc pisan v slovenščini, z namenom, da bi dosegel čim večje število kmečkega prebivalstva. Posebno zanimanje je izkazoval za kmetijstvo in se predstavljal kot zaščitnik kmetov, obrtnikov in delavcev na Spodnjem Štajerskem. Za krinko gospodarskih koristi si je prizadeval slovensko podeželsko prebivalstvo, ki je predstavljalo močno volilno bazo slovenskih političnih strank (zlasti klerikalne), pridobiti na svojo stran in ga pritegniti v nemštvo. Časopis je posebno pozornost namenjal šolstvu in vprašanju jezika pri šolskem pouku. Nastopal je proti slovenskim učiteljem in bralce pozival, naj otroke vpisujejo v nemške šole. Z veliko nestrpnostjo je spremljal delovanje slovenskih narodnoobrambnih društev in ostro nastopal proti slovenski duhovščini, ki je predstavljala enega najmočnejših nasprotnikov štajercijanske politike in je na slovenskem podeželju odigrala pomembno vlogo pri prebujanju slovenske narodne zavesti in odporu proti načrtnemu ponemčevanju.

Med prvo svetovno vojno je Štajerc ves čas izražal naklonjenost do habsburške monarhije in bralce pozival k zvestobi cesarju ter napadal srbofilstvo, panslavizem in jugoslovanstvo, ki jih je označil za veleizdajo. V Srbiji je videl glavno nasprotnico Avstro-Ogrske na Balkanu, v Rusiji glavno zaščitnico panslavizma, v dr. Antonu Korošcu (1872–1940), poslancu v avstrijskem državnem zboru, ki je 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu kot predsednik Jugoslovanskega kluba prebral majniško deklaracijo, pa hujskača in veleizdajalca Avstrije.