Pregljevo osebnost je močno zaznamovala družina, saj je rasel v hiši intelektualcev, naklonjenih izobrazbi, širokemu obzorju in izražanju talentov.
Marijevo nagnjenje do umetnosti je raslo ob ustvarjalnem očetu in spodbudni materi. O očetu in bratu Marijeva sestra Bazilija v knjigi Moj oče1 slikovito zapiše: »Ob njegovi likovnosti je bil oče kot kak pianist, ki pritajeno spremlja plesalca v njegovem plesu.« O bratovi zgodnji odločitvi za svoj poklic pa: »Marij, odkar pomnim, je imel toliko opraviti s svojim risanjem, da sploh ni imel časa ugibati, ali ima kaj daru ali ne. Enostavno risal je in se ni spraševal. Risanje mu je bilo že v otroških letih vse.«
Oče in Marij sta bila ves čas v živahnem, radovednem, medsebojno oplajajočem odnosu. Po Bazilijinih besedah se je oče »čudil in čudil, ko je Marij razlagal, da je s slikami drugače kot s povestmi, da jih ne smemo gledati literarno, da ne smemo iskati v njih zgodb in povesti. Da tega slikarji že davno več ne izpovedujejo.«1 In da je slikarjem po svoje lažje, ker jih ne ovira materni jezik, po drugi strani pa je zavidal pisateljem, češ da jim zadošča majhen prostorček in pero, medtem ko slikar potrebuje veliko prostora in drage materiale. V svojih debatah sta povezovala vsa svoja znanja – kot posrečeno zapiše Bazilija: »… kot da ne vidita in ne slišita, sta govorila in spajala imena iz slikarstva in literature. Dantejeva Beatrice je prhutala po s terpentinom prepojenem ozračju, Botticelli, Michelangelo, pa Césanne, Modigliani, Picasso so se sprehajali med Brechtom, Dehmlom, preskakovali k Petrarci, Boccacciu in se vračali iz Chagallovih prelivajočih se barv v Cranachove anilinsko čiste, kjer so se zlili v trubadurščino… Z očetom sta bila kot dve čebeli … od cveta do cveta, od kostanja do hoje pa do eksotične aloje … vsega sta se dotikala, dotikala pa tudi drug drugega, spoštljivo, ljubeče.«1
1Pregelj, Bazilija: Moj oče, 1983
