Soline so bile na naši obali skozi vso zgodovino področja posebnega pomena z zelo drugačnim načinom življenja. »Živele« so skozi vse leto, najbolj pa v času nastajanja in pobiranja soli. Glavnina del se je pričela aprila, samo pobiranje soli pa je bilo omejeno na poletne mesece. Dolga stoletja so mestu prinašale izdaten vir dohodkov.
Dejavnost v solinah je bila podobna kmetijski dejavnosti tako glede letnih časov in ritma dela kot tudi glede odvisnosti od podnebja, solinskega dna in od udeležbe vseh družinskih članov pri delu (Starec, 2001). Ker so Koprske soline stale ob mestu, je na svoje solne fonde solinar lahko prišel peš ali z vozom. Sol so skladiščili zunaj, na kupih. Ko je je bilo dovolj, so jo z vozovi odpeljali na »zbirno mesto« ali, če je kup stal ob plovnem kanalu, napolnili barko in sol odpeljali v centralna skladišča na obodu mesta.
Koper je že leta 1182, od beneškega doža Mastropietra za 29 let prejel privilegij pristanišča soli, po katerem je na področju med Gradežem in Puljem imel izključno pravico izvoza pridelane in uvožene soli na celino (Bonin, 2009, povzeto po Darovec, 2001 in 2004). To pravico so si Koprčani prislužili z zvestobo Beneški republiki, in z njo pomembno prednost v trgovanju s soljo. Pravica je namreč pomenila, da vse od Gradeža do Premanture pri Pulju ni smela nobena ladja raztovarjati soli drugje kot v Kopru. Ta boniteta je prinesla velik razcvet solinarstva. V 16. stoletju se je trgovanje s soljo najbolj razmahnilo na Kranjsko, saj je od tam prihajalo letno tudi do trideset tisoč trgovcev – somierov, s štirideset do petdeset tisoč tovornimi konji in osli, kar je seveda močno okrepilo trgovinski promet. V tem času so Koprske soline merile kar 255 ja. Med njimi so bili močvirni pasovi, ki so jih ločevali po imenih: Semedela, Gome, S. Leone, S. Nazario, S. Girolamo, Ariol, Sermin, Fiume, Campi in Oltra. Večji del je bil v lasti koprskih meščanov, ki so v času pobiranja soli najemali sezonske delavce. Ker je primanjkovalo delovne sile, saj sta jo zaposlovala kmetijstvo in ribištvo, so v solinah delale tudi ženske. Po podatkih G. Cumina (Le saline istriane, 1937) je omejitev proizvodnje soli leta 1822 koprskim solinarjem prišla prav, saj so takrat mnogi brezposelni piranski solinarji nadomestili žensko delovno silo. Zvišala se je produktivnost, uredili so solne njive in zgradili lesene barake za hranjenje soli. Sredi 19. stoletja je bilo tako v poletnem času v Koprskih solinah zaposlenih okoli 1600 sezonskih solinarjev.
Proizvodnja pridobivanja soli je začela močno upadati po letu 1842, ko so Avstrijci prepovedali svobodno proizvodnjo soli (na račun bonitet, ki jih je dobil Trst). Istočasno s prepovedjo pa je bila določena letna dovoljena količina, ki pa se je iz leta v leto spreminjala. Leta 1890 je proizvodnja soli že tako upadla, da se je pridelovanje komaj še izplačalo. Soline so tako životarile še vse do leta 1912, ko so jih zaprli (Žitko, Šiškovič, Hočevar in Vremec, 1992).
Koper je že leta 1182, od beneškega doža Mastropietra za 29 let prejel privilegij pristanišča soli, po katerem je na področju med Gradežem in Puljem imel izključno pravico izvoza pridelane in uvožene soli na celino (Bonin, 2009, povzeto po Darovec, 2001 in 2004). To pravico so si Koprčani prislužili z zvestobo Beneški republiki, in z njo pomembno prednost v trgovanju s soljo. Pravica je namreč pomenila, da vse od Gradeža do Premanture pri Pulju ni smela nobena ladja raztovarjati soli drugje kot v Kopru. Ta boniteta je prinesla velik razcvet solinarstva. V 16. stoletju se je trgovanje s soljo najbolj razmahnilo na Kranjsko, saj je od tam prihajalo letno tudi do trideset tisoč trgovcev – somierov, s štirideset do petdeset tisoč tovornimi konji in osli, kar je seveda močno okrepilo trgovinski promet. V tem času so Koprske soline merile kar 255 ja. Med njimi so bili močvirni pasovi, ki so jih ločevali po imenih: Semedela, Gome, S. Leone, S. Nazario, S. Girolamo, Ariol, Sermin, Fiume, Campi in Oltra. Večji del je bil v lasti koprskih meščanov, ki so v času pobiranja soli najemali sezonske delavce. Ker je primanjkovalo delovne sile, saj sta jo zaposlovala kmetijstvo in ribištvo, so v solinah delale tudi ženske. Po podatkih G. Cumina (Le saline istriane, 1937) je omejitev proizvodnje soli leta 1822 koprskim solinarjem prišla prav, saj so takrat mnogi brezposelni piranski solinarji nadomestili žensko delovno silo. Zvišala se je produktivnost, uredili so solne njive in zgradili lesene barake za hranjenje soli. Sredi 19. stoletja je bilo tako v poletnem času v Koprskih solinah zaposlenih okoli 1600 sezonskih solinarjev.
Proizvodnja pridobivanja soli je začela močno upadati po letu 1842, ko so Avstrijci prepovedali svobodno proizvodnjo soli (na račun bonitet, ki jih je dobil Trst). Istočasno s prepovedjo pa je bila določena letna dovoljena količina, ki pa se je iz leta v leto spreminjala. Leta 1890 je proizvodnja soli že tako upadla, da se je pridelovanje komaj še izplačalo. Soline so tako životarile še vse do leta 1912, ko so jih zaprli (Žitko, Šiškovič, Hočevar in Vremec, 1992).
