Seidl in Celjani

Ob stoletnici Seidlovega rojstva, leta 1904 so v Celju njemu v čast 9. oktobra 1904 priredili praznovanje v prostorih celjske kazine, popoldne istega dne pa so na hiši, v kateri je Seidl nekoč prebival, otvorili njegovo spominsko ploščo.  Na njej je bil portret J.G. Seidla iz časa, ko je ta prebival v Celju. Zraven pa je bil napis »Tukaj je v letih 1829−1840 prebival pesnik Johann Gabriel Seidl«. Spominska plošča je bila narejena po pesnikovem portretu iz leta 1840, ki ga je prispevala takrat še živeča Seidlova hči. Med Celjani je že dalj časa živela tudi ideja o zbiranju prispevkov za Seidlov spomenik v Celju, ki pa ni bila nikoli uresničena. Ob tej priložnosti so v celjskem časopisu Deutsche Wacht izdali tudi posebno prilogo o omenjenem praznovanju. Istega leta pa je Mestna občina Celje finančno podprla izdajo Seidlove biografije, ki jo je spisal dr. Karl Fuchs. V sklopu 100. obletnice pesnikovega rojstva so želeli po njem poimenovati takratno Kolodvorsko ulico, a do preimenovanja ulice ni prišlo.  Svojo ulico pa je J. G. Seidl dobil štiri desetletja kasneje v času nemške okupacije mesta, ko je njegovo ime nosila današnja Kajuhova ulica.

Seidlovo ime so celjski Nemci v času burnih nacionalnih bojev, ki so okoli leta 1900 pretresali mesto ob Savinji, izrabili kot primer prvega »eksponenta nemštva« na naših tleh.  S tem so uglednemu bidermajerskemu pesniku in znanstveniku naredili veliko krivico, saj je bil le ta velik svetovljan in domoljub celotne habsburške monarhije, ki je spoštoval vse v njej živeče narode. V času, ko je prebival v Celju, je vzljubil in raziskoval celotno Štajersko vključno z njenim južnim slovenskim delom. Opisoval je navade in običaje Slovencev, ki jih je tako tudi poimenoval ter zbiral ljudske pripovedke in pesmi z našega območja, ki jih je objavil v pesniški zbirki Almer, posthumno pa je na podlagi rokopisov izšla tudi zbirka štajerskih pripovedk z naslovom Sagen und Geschichten aus Steiermark.

Ravno marčna revolucija leta 1848 in rastoči nacionalizem sta dodobra spremenila monarhijo, ki jo je Seidl tako zelo občudoval, morda je bil tudi to razlog, zakaj je svoje literarno ustvarjanje postopoma opustil in se v celoti posvetil znanosti.

Kasneje, po svoji vrnitvi na Dunaj se je Seidl v sklopu reforme gimnazijskega programa leta 1849 zavzemal za pouk v materinščini, ki naj bi bil osrednji izobraževalni in vzgojni predmet ter trdna vez med ostalimi učnimi disciplinami. Njegove nazore so sprejeli tudi slovenski šolniki, kot sta bila Fran Miklošič in Anton Janežič.

Ravno zaradi izrabe Seidlovega imena v času nacionalnih razprtij na prelomu stoletja je pesnikova spominska plošča, tako kot še množica drugih spomenikov, ki so spominjali na nekdanjo državo Avstro-Ogrsko izginila neznano kam, od nje se je v današnji čas ohranila le priložnostna razglednica z njeno fotografijo.