Najstarejša pohorska planinska postojanka, ki jo je zgradila Podravska podružnica Slovenskega planinskega društva, stoji na jasi ob cerkvi sv. Areha vzhodno od Žigartovega vrha. Kočo so slavnostno odprli 8. septembra 1907. Leta 1912 so ob njej zgradili Vilo Planinko, leta 1920 pa še Čuvajevo kočo, ki so jo čez dve leti preuredili in preimenovali v Čandrovo. V zbirki Iva Kvaca je 17 negativov velikosti 10 x 15 cm z motivi vseh treh koč.
Na pobudo ruškega učitelja Davorina Lesjaka so leta 1901 v Rušah ustanovili Podravsko podružnico Slovenskega planinskega društva, ki je nastalo nekaj let pred tem, in sicer 27. februarja 1893 v Ljubljani. Lesjak je bil na ustanovnem občnem zboru izvoljen za prvega predsednika podružnice, med njenimi člani pa so bili mnogi pomembni in ugledni možje, npr. Fran Rosina, Karel Verstovšek, Henrik Schreiner idr. Že na prvem občnem zboru se je podružnica zavzela za postavitev lastne planinske koče pri Sv. Arehu, ki je predstavljal pomembno točko pri prehodu čez Pohorje in bil obenem znano romarsko shajališče. Z gradbenimi načrti so začeli leta 1904. V ta namen so z Ivanom Robnikom za obdobje 50 let podpisali pogodbo o najemu zemljišča za gradnjo postojanke. Koča je bila dograjena leta 1907. Otvoritvena slovesnost 8. septembra 1907 se je pričela z mašo in blagoslovitvijo koče, sledila je veselica s pohorsko godbo in zakusko, ki so jo pripravile mnoge ruške in smolniške gospodinje. Predlog Frana Rosine, da se kočo poimenuje „Ruška”, saj je zamisel o njeni gradnji vzklila v Rušah, je bil potrjen na odboru Podravske podružnice. Koča je merila ok. 234 m2 in bila lesene gradnje. V pritličju so bile gostilniška soba, kuhinja, oskrbnikova soba ter spalnica, še ena spalnica je bila v mansardi. Kočo je postavil gradbeni mojster Rajmund Glaser iz Ruš, njena prva oskrbnica pa je bila Ivana Sernec.
8. septembra 1912 so ob Ruški koči odprli depandanso, poimenovano „Vila Planinka”. Uredili so jo v najmodernejšem slogu. V pritličju je imela kopalnico z možnostjo mrzle, tople kopeli ali prhe ter 10 eno, dvo, ali troposteljnih sob. Enoposteljni sobi v prvem nadstropju sta imeli tudi balkon. Otrokom, mlajšim od treh let, in bolnikom bivanje v vili ni bilo dovoljeno. Ob rezervaciji je bilo potrebno plačati akontacijo v višini 1/3 cene. Gostom je bila na voljo dobra kuhinja, lepa narava za sprehode, lahko pa so uživali tudi ob pitju čiste planinske vode. Vila je bila odprta sezonsko, od pomladi do jeseni. Že v prvem letu je kljub slabemu vremenu in kratki sezoni, saj so vilo odprli konec poletja, v njej bivalo 29 oseb. V požaru 4. februarja 1940 je vila pogorela do tal, vendar so po načrtih arhitekta Herberta Drofenika že 4. avgusta istega leta odprli „novo Planinko” z 22 sobami in s skupno 40 posteljami.
Da bi Ruško kočo obvarovali pred pogostimi vlomi, ki so se dogajali v času njene zaprtosti v zimskih mesecih, so v Podravski podružnici sklenili zgraditi kočo za čuvaja – Čuvajevo kočo. Postavljena je bila leta 1920. Čez dve leti so jo preuredili in 7. maja 1922 z novim imenom „Čandrova koča” odprli za goste. V pritličju je imela eno sobo s tremi ležišči, kuhinjo ter shrambo, v prvem nadstropju pa pet sob s skupaj osmimi posteljami.
Po začetku druge svetovne vojne na naših tleh je okupator zaplenil celotno premoženje Podravske podružnice. Lastninsko pravico nad kočami so oktobra 1941 prenesli na graško podružnico Nemškega planinskega društva. V noči na 11. november 1943 so borci Pohorskega odreda požgali vse tri koče na Arehu. Na temeljih nekdanje Vile Planinka je leta 1946 zrasla današnja Ruška koča, medtem ko so Čandrovo kočo ponovno zgradili šele leta 1987.
