– Kot otrok na počitnicah v Trbovljah je enkrat zaspal v huntu (kljub strogi pripovedi stare mame, da bi se igral v bližini vhodov v rudnik) in se v tem vozičku peljal v jamo – prebudil se je šele, ko ga je v rudniku našel in v naročje dvignil eden od rudarjev.
Jože Ovnik se spominja:
“Rad sem imel starega ata in staro mamo. Star ata je vedno počel kake bedarije, ki pa so bile meni, čudno, zelo po godu. Izdeloval je golobnjake, gojil je golobe in tudi zajcev je bilo vedno zadosti pri hiši. Popravljal je planke, špičil prekle fižolarke ali pa brusil orodje, sekire, žage pa tudi kuhinjske nože, popravljal je kevderske ključavnice, po koloniji pa je slovel kot mojster za lotanje preluknjanih kuhinjskih piskrov, ban in ostalega pribora z reno, ki jih je zdravil z lotanjem. ,,Janežiču, koliko sem pa dolžna?,, je bilo po navadi slišati gospodinje, ko so prevzemale svoje ganc na novo popravljene piskre. ,,Ah, ne marite,, se je odvalilo od starga ata. In ni vzel nič. Je imela pa zato stara mama vedno na zalogi dovolj sladkorja moke in olja. Pa tudi kurjih jajc ni nikoli manjkalo pri hiši. Ja, zlati časi plačila v naturalijah so za vedno minili…Ja, moj star ata je bil en tak ,,taužentkunstler,,. Ob njemu mi ni bilo nikoli dolgčas. Babi pa je skrbela, da nisem bil lačen in žejen, predvsem pa se ni sekirala, če sem prišel iz ,,pohodov,, po Agnezi in Lakonci domov prašen ali raztrgan. Je samo rekla, lepa roža v dreku zraste in me vrgla v pocinkano bano, kjer me je z jelenovo žajfo ,,upedenala,, v dveh vodah. Imela pa je moja babi eno slabo lastnost, ki sem ji jo kot otrok silno zameril. Nikakor in pod nobenim pogojem se nisem smel zadrževati ali pa, bog ne daj, hoditi okoli Terezija rova. ,,Joci, da te ne bi slučajno videla mendrat okoli štolma! Veš, če ne boš priden, bo kar Perkmandeljc prišel, in te bo kar s sabo vzel.,, Perkmandeljc, ja, ma kdo ja ta frajer, da se ga vsi bojijo? Ven iz jame si pa ne upa, a?,, Ma dobro, če on ne pride ven, ga grem pa jaz poiskati…Drugi dečki, domačini, so imeli plato pred Terezija rovom v mezincu, samo moja noga še ni stopila na to Sveto zemljo. Pa so se mi zato tudi malo, čisto malo … dobro, skoraj nič, posmehovali. To me je bolelo. In želel sem jim pokazati, da nisem velenjska mila jera. Ko mi pride na misel, kako se bom postavil pred njimi. Naslednji dan, ko smo se zopet dobili zadaj za barakami, sem se postavil prednje in jim povedal, da grem, ko se pokaže prva priložnost, in to je bil po navadi čas malice, v jamo, poiskat Perkmandeljca. Zaprlo jim je sapo in čutil sem, da sem glavni frajer. Nee…pa menda ne? Ja, sem rekel ponovno. In da bi videl, koliko jih je v kratkih hlačah, sem jih povabil s sabo. A so imeli vsi kar naenkrat toliko za postoriti okoli kuhinjskih opravil, da sva na koncu ostala samo midva z Francitom. Prišla je ura malice in knapi na zunanjem obratu so se poskrili po sencah akacij. Midva z kumeratom sva čakala na preži, eden z lampo v roki, drugi z vžigalicami, ko pa se je pokazala prva prilika, sva jo ucvrla po glajzih v nizki preži mimo huntov vse do rova, kjer naju je posrkala vlažna tema čudnega vonja po plesnivem, trohnelem lesu. Takrat pa nisem bil več prepričan, da sem se prav odločil. A ponos ne hodi vzvratno, zato sva šla tipaje naprej…Malica se je bližala južini a midva sva ob svetlobi ziherce, ki sem jo sunil staremu atu še vedno iskala Perkmandeljca. Zunaj na belem dnevu pa so naju že iskali. A nihče od najinih kumeratov, jasno-zaradi zaščite lastne riti, si ni upal omeniti, kam sva jo mahnila. Ko se nekomu od starih posveti, da zna biti, čeprav močno dvomi, da pa mogoče ne bi bilo slabo pogledati, če jo nisva užgala u jamo…kar pa ni bilo zdravo za najine zadnjice. Drugi dan me je, za razliko od Francitove zadnjice, pekla vest, zaradi starga ata in stare mame, po drugi strani pa sem postal največji frajer v koloniji…in ta rov me je zvabil še nekajkrat v svojo notranjost, posledica tega hobija pa je bila z odliko opravljena ekspertiza iz pristopa reševanja problemov kamuflaže. Nekoč sem se skril v napol prazen hunt, in na poletnem soncu v njem zaspal. Zbudil me je glasen knapovski smeh v remizi in to v trenutku, ko sta si dva kumerata ladala čik tobak. Nisem prepričan, ampak prepričan pa sem, da, če sta kdaj, sta, ko sta zagledala mojo glavo štrleti iz hunta, tedaj začutila fajhtnobo svojih spodnjih gat. Če ne že kar samega presvetlega Perkmandeljca. Iz historične zagate ju je rešil moj mili jok, ki je tudi poskrbel, da sem bil jako urno na planem.”
“Rad sem imel starega ata in staro mamo. Star ata je vedno počel kake bedarije, ki pa so bile meni, čudno, zelo po godu. Izdeloval je golobnjake, gojil je golobe in tudi zajcev je bilo vedno zadosti pri hiši. Popravljal je planke, špičil prekle fižolarke ali pa brusil orodje, sekire, žage pa tudi kuhinjske nože, popravljal je kevderske ključavnice, po koloniji pa je slovel kot mojster za lotanje preluknjanih kuhinjskih piskrov, ban in ostalega pribora z reno, ki jih je zdravil z lotanjem. ,,Janežiču, koliko sem pa dolžna?,, je bilo po navadi slišati gospodinje, ko so prevzemale svoje ganc na novo popravljene piskre. ,,Ah, ne marite,, se je odvalilo od starga ata. In ni vzel nič. Je imela pa zato stara mama vedno na zalogi dovolj sladkorja moke in olja. Pa tudi kurjih jajc ni nikoli manjkalo pri hiši. Ja, zlati časi plačila v naturalijah so za vedno minili…Ja, moj star ata je bil en tak ,,taužentkunstler,,. Ob njemu mi ni bilo nikoli dolgčas. Babi pa je skrbela, da nisem bil lačen in žejen, predvsem pa se ni sekirala, če sem prišel iz ,,pohodov,, po Agnezi in Lakonci domov prašen ali raztrgan. Je samo rekla, lepa roža v dreku zraste in me vrgla v pocinkano bano, kjer me je z jelenovo žajfo ,,upedenala,, v dveh vodah. Imela pa je moja babi eno slabo lastnost, ki sem ji jo kot otrok silno zameril. Nikakor in pod nobenim pogojem se nisem smel zadrževati ali pa, bog ne daj, hoditi okoli Terezija rova. ,,Joci, da te ne bi slučajno videla mendrat okoli štolma! Veš, če ne boš priden, bo kar Perkmandeljc prišel, in te bo kar s sabo vzel.,, Perkmandeljc, ja, ma kdo ja ta frajer, da se ga vsi bojijo? Ven iz jame si pa ne upa, a?,, Ma dobro, če on ne pride ven, ga grem pa jaz poiskati…Drugi dečki, domačini, so imeli plato pred Terezija rovom v mezincu, samo moja noga še ni stopila na to Sveto zemljo. Pa so se mi zato tudi malo, čisto malo … dobro, skoraj nič, posmehovali. To me je bolelo. In želel sem jim pokazati, da nisem velenjska mila jera. Ko mi pride na misel, kako se bom postavil pred njimi. Naslednji dan, ko smo se zopet dobili zadaj za barakami, sem se postavil prednje in jim povedal, da grem, ko se pokaže prva priložnost, in to je bil po navadi čas malice, v jamo, poiskat Perkmandeljca. Zaprlo jim je sapo in čutil sem, da sem glavni frajer. Nee…pa menda ne? Ja, sem rekel ponovno. In da bi videl, koliko jih je v kratkih hlačah, sem jih povabil s sabo. A so imeli vsi kar naenkrat toliko za postoriti okoli kuhinjskih opravil, da sva na koncu ostala samo midva z Francitom. Prišla je ura malice in knapi na zunanjem obratu so se poskrili po sencah akacij. Midva z kumeratom sva čakala na preži, eden z lampo v roki, drugi z vžigalicami, ko pa se je pokazala prva prilika, sva jo ucvrla po glajzih v nizki preži mimo huntov vse do rova, kjer naju je posrkala vlažna tema čudnega vonja po plesnivem, trohnelem lesu. Takrat pa nisem bil več prepričan, da sem se prav odločil. A ponos ne hodi vzvratno, zato sva šla tipaje naprej…Malica se je bližala južini a midva sva ob svetlobi ziherce, ki sem jo sunil staremu atu še vedno iskala Perkmandeljca. Zunaj na belem dnevu pa so naju že iskali. A nihče od najinih kumeratov, jasno-zaradi zaščite lastne riti, si ni upal omeniti, kam sva jo mahnila. Ko se nekomu od starih posveti, da zna biti, čeprav močno dvomi, da pa mogoče ne bi bilo slabo pogledati, če jo nisva užgala u jamo…kar pa ni bilo zdravo za najine zadnjice. Drugi dan me je, za razliko od Francitove zadnjice, pekla vest, zaradi starga ata in stare mame, po drugi strani pa sem postal največji frajer v koloniji…in ta rov me je zvabil še nekajkrat v svojo notranjost, posledica tega hobija pa je bila z odliko opravljena ekspertiza iz pristopa reševanja problemov kamuflaže. Nekoč sem se skril v napol prazen hunt, in na poletnem soncu v njem zaspal. Zbudil me je glasen knapovski smeh v remizi in to v trenutku, ko sta si dva kumerata ladala čik tobak. Nisem prepričan, ampak prepričan pa sem, da, če sta kdaj, sta, ko sta zagledala mojo glavo štrleti iz hunta, tedaj začutila fajhtnobo svojih spodnjih gat. Če ne že kar samega presvetlega Perkmandeljca. Iz historične zagate ju je rešil moj mili jok, ki je tudi poskrbel, da sem bil jako urno na planem.”
