Jože Ovnik pravi: „Ljubezen je večplastna in tudi večbarvna: različne so barve ljubezni do otrok, žene, staršev, krajev, domovine, sebe. Nekoga ne moreš kar naenkrat ne imeti več rad. „
Jože Ovnik pravi takole:
„Ljubezen, ki sem je bil deležen kot otrok, se je nalagala od vseh in od vsakega družinskega člana posebej, kot tektonske plasti. Tako so bile te plasti včasih debelejše, (običajno tiste v času počitnic), včasih pa sila tanke, (po navadi ob zaključku šolskega leta, ko je bilo potrebno pokazati izkaz)…In te tektonske plasti so bile vseh barv, bile so kot gusarski zaklad, potopljen globoko na dnu morja, iz katerega sem pozneje v življenju črpal navdihe pri svojem pisateljevanju in likovnem ustvarjanju. Čeprav je ljubezen večplastna in tudi večbarvna, nam še vedno dopušča možnosti, da si jo krojimo in delimo vsak po svoje. Tako kot so barve ljubezni do matere ali do sestre različne so ravno tako barve ljubezni do otrok, žene, staršev, rodnega kraja, domovine in pa ne nazadnje tudi do sebe – svojskih barv in okusov. In še nekaj je pomembno, nekoga ne moreš kar naenkrat ne imeti več rad. Tudi, ko nas ta zapusti … ker je on v nas …”
