Dopoldne je pesnik Stritar v spremstvu g. župana Hribarja obiskal mestno višjo dekliško šolo. Po poročanju je bila vsa mladina zbrana v dvorani Glasbene matice, da se pokloni slavljencu teh dni. Z izbranimi besedami je pozdravil pesnika ravnatelj dr. Požar ter navdušil mladino za ideale Stritarjevega delovanja. Izraz tega razpoloženja je bil govor, ki ga je izpeljala gojenka zavoda gospodična Hočevarjeva: „Slovenska mladina je uvidela, da je na svetu nekdo, ki za njo živi, ki se za njo poteguje”, je dejala govornica ter v imenu gojenk čestitala slavljencu. Bil je to zanimiv prizor: on, ki je vse svoje upanje stavil na našo mladino, ki je konec svojega pisateljevanja posvetil slovenski mladini, ki je učitelj po poklicu in značaju, on ni nikdar v šoli videl pred seboj slovenske mladeži, a evo, danes pred njim zbranih slovenskih deklic! Dežela njegove fantazije, sveta dežela njegove poezije je postajala realnost. Slava, ki so jo zaklicale na zadnje gojenke Stritarju, velja tudi njim samim in vsemu zavodu. Tako je zapisal Slovenski narod naslednjega dne.
Popoldne tega dne sta Stritarjeva v spremstvu obiskala tudi Postojno in tamkajšnjo znamenito Postojnsko jamo. Časopis Notranjec je 2. junija 1906 poročal, da se je bil gospod profesor pohvalno izrazil o sprejemu, ki mu ga je bila priredila notranjska metropola in je znova in znova poudarjal, kako veličasten vtis je nanj in na njegovo ženo napravila jama. Na postojnskem kolodvoru je literata počakal občinski svet s pevci in godbo in ga je toplo pozdravil župan Pikl. V jami sta pela dva zbora.
