Pionirska knjižnica (1955-1959)

Ljudska knjižnica in čitalnica v Ptuju, ki se je leta 1954 preimenovala v Mestno knjižnico in čitalnico Ptuj, je svoja vrata odprla na slovenski kulturni praznik, 8. februarja 1946. Svoje prostore je naprej dobila v Narodnem domu, nato se je leta 1949 preselila v Bezjakovo (Slomškovo) ulico, leta 1952 pa v okrajno stavbo na Krempljevi ulici 2 in nato tam ostala skoraj pol stoletja. Knjižni fond je obsegal predvsem leposlovne knjige, poučnih je bilo bolj malo. V čitalnici so bili bralcem na voljo najvažnejši dnevni časopisi in revije. Primanjkovaloje novosti, še zlasti težko pa je bilo ustreči mladim bralcem, ko so čtivo za svoje potrebe iskali tudi v leta 1948 ustanovljeni Študijski knjižnici, ta pa jim primerne literature ni mogla izposoditi, saj je ni imela in je tudi sicer svoje gradivo izposojala le starejšim čitateljem v študijske namene. Zato je Drago Hasl, upravnik ptujske Študijske knjižnice, konec leta 1953 predlagal, da se na Ptuju ustanovi Pionirska knjižnica kot posebni oddelek takratne Mestne knjižnice in čitalnice Ptuj.

Pionirska knjižnica je s poslovanjem pričela 18. februarja 1955. Prva knjižničarka Pionirskega oddelka, ki je opravila vso težavno pripravljalno delo in oddelek do leta 1961 uspešno vodila, je postala  Nežka Vaupotič. Delo upravnika knjižnice je v tem času opravljal široko razgledan slavist in gimnazijski profesor Ivo Arhar. Pionirska knjižnica je delovala na skromnih 18,26 m2, ni imela lastne čitalnice in je premogla le navadne knjižne police. Osnovni knjižni fond novonastalega oddelka je predstavljalo 588 mladinskih knjig, prenesenih iz oddelka za odrasle, ter 79 knjig, ki so v oddelek prišle z darovi ptujske Študijske knjižnice ter Pionirske knjižnice Ljubljana. Vodil se je abecedni imenski in naslovni katalog. Knjige si je bilo mogoče izposoditi vsak dan, razen v nedeljo, od 11. do 14. ure. Izposoja je bila pultna, bralci pa so si knjige izbirali s knjižnega seznama. Knjižnico so razen otrok do 14. leta starosti obiskovali tudi odrasli, zlasti učitelji, ki so mladinsko literaturo potrebovali za delo pri pouku. Člani so morali poravnavati vpisnino in izposojevalnino.

Nabava novih knjig in število bralcev sta v prvih letih po ustanovitvi stalno in skokovito naraščala. Sredi leta 1957 je knjižnica s 2.306 knjigami imela kar 750 članov. Dnevno jo je obiskalo tudi več kot 100 bralcev. Mladi so si najraje izposojali zgodovinske romane in povesti, pustolovske zgodbe, zgodbe iz partizanskih časov, predvsem pa pravljice. Najbolj brana je bila knjiga Tisoč in ena noč, sledile so ji Mlada Breda, Ukrajinske pravljice, Zlata puščica idr. Zelo priljubljene so bile pravljice, ki jih izdajala založba Obzorja iz Maribora, knjige iz zbirke Sinji galeb, strip Čudovite dogodivščine Zvitorepca in Trdonje ter zgodbe Karla Maya. Primanjkovalo je zlasti slikanic za cicibane ter knjig za doraščajoče deklice.

Pionirsko knjižnico je pestilo pomanjkanje finančnih sredstev, pomanjkljiva nabava gradiva in huda prostorska stiska. Primanjkovalo je predvsem novosti, razpoložljive knjige pa so bile zaradi pogoste uporabe v slabem stanju. Zaradi gneče v čitalnici, ki je služila tako odraslim kot mladim bralcem, je večina uporabnikov brala kar stoje ob pultu. Iz istega razloga tudi ni bilo mogoče voditi statistike izposoje gradiva v čitalnici in ne izvrševati nalog v zvezi z estetsko vzgojo mladine. Vprašanje dodelitve ustreznejših prostorov oz. razširitve in preselitve Pionirske knjižnice se je tako pojavilo že kmalu po njeni ustanovitvi. Za ustanovitev samostojne mladinske knjižnice na Ptuju se je že decembra 1955 zavzel profesor Franček Bohanec, takratni upravnik Pionirske knjižnice Ljubljana ter Mara Šlajpah Zorn, strokovna sodelavka za knjižnice na Sekretariatu za kulturo in prosveto LRS in članica komisije za ljudsko knjižničarstvo pri Društvu bibliotekarjev Slovenije, a veliko pričakovanje, da bo nova mladinska knjižnica kmalu zaživela, se ni uresničilo.