Pesmi te vrste izpovedujejo njegovo osebno doživljanje, v ospredju je, zaradi šolanja na tujem, ločenost od družine in doma.
V pesmih pridejo do izraza tako otožnost in osebno trpljenje kot hrepenenje po varnem zavetju domače hiše, domovine, kar je še posebej intenzivno, prav tako ljubezen do bližnjih. Te pesmi, ki so tesno prepletene z domoljubnimi, so najverjetneje nastajale v njegovih najhujših osebnih trenutkih, ko se je v tujem okolju počutil nemočen in popolnoma sam, preplavljen z močno notranjo bolečino, iz česar izvirajo tudi pesmi z mislijo na smrt. Da je bila njegova duša močno ranjena, odeta v trpljenje, večkrat izpostavi, morda najizraziteje v pesmi Brez mira (Novine, 28. november 1915), kjer se imenuje trpeči pesmar, a vendarle naj se ga Slovenci spominjajo kot pesmarja veselga srca.
