Obnova domovine

Marjan Šorli je prevzel številne odgovorne funkcije. Postal je načelnik oddelka za gradnje pri ljubljanskem okrožju OOOF (Okrožni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda). Nato je bil vodja Zavoda za urbanizem in komunalno tehniko pri Ministrstvu za komunalne zadeve LRS (Ljudska republika Slovenija) med leti 1949 in 1953. Kot načelnik oddelka za gradnje pri ljubljanskem okrožju je skupaj z drugimi arhitekti opravil izjemno projektantsko delo na področju prenove in urbanizacije vasi, novih naselij in infrastrukture na najbolj od vojne prizadetih območjih Dolenjske, Notranjske in Gorenjske.* Obenem je od leta 1945 do leta 1949 deloval v Projektivnem zavodu Slovenije.

* V kakšnih razmerah so delovali, je slikovito opisal leta 1975: »Spočetka nismo imeli drugega vozila kot star kamion, predelan na plin iz oglja. Zadaj je bila pritrjena peč in šofer je moral vstati pred četrto zjutraj, da jo je zakuril in da se je do šestih, ko smo krenili na pot, nabralo dovolj plina. Kmalu smo seveda uredili garaže, delavnice in tehnične baze v tesnem sodelovanju z ministrstvom za gradnje. Z neizmernim prizadevanjem ljudi smo v treh mesecih popravili uničene ceste na Dolenjskem in Notranjskem, kar je takratnega pomočnika za gradnje arhitekta Marjana Tepino presenetilo, in kmalu nato speljali novo cesto v Dražgoše. Treba je bilo hiteti in ljudi, ki so se vračali iz taborišč, spraviti pod streho, saj so spali v razvalinah, pokritih z deskami, v kozolcih ali nekaj časa kar pod smreko, kjer še kozolcev ni bilo. Nihče še ni ne znanstveno ne literarno opisal tega, tudi herojskega obdobja v zgodovini slovenskega naroda, zato sedaj ljudje ne vedo, kaj se pravi vrniti se ves izčrpan na požgan dom in biti vseeno nepopisno srečen ob zmagi in zaradi solidarne pomoči drugih ljudi. Tisti, ki so sodelovali pri obnovi, to vedo. Nihče od njih ni mislil na odlikovanja, …« (Delo, Sobotna priloga, 8. 3. 1975, str. 16)