Jakob Aljaž je bil zaradi sadov svojega dela znan, priljubljen in spoštovan po vsej deželi in zunaj nje. Že pred koncem prejšnjega stoletja je bil deležen počastitev in častnih naslovov. Tako je bilo še naprej, vse do njegove smrti. Aljaževo življenje, bogato z uspehi, se je polagoma iztekalo. Sicer je bil pri 80 letih še trden, vendar je padec na poledeneli cesti 24. februarja 1927, ko si je zlomil nogo v kolku, povzročil hudo bolezen in pospešil njegovo slovo. Umrl je na Dovjem 4. maja 1927 ob drugi uri zjutraj.
Jakob Aljaž je za svoj pogreb vse sam določil. Za bralce Planinskega vestnika[i] (1927) je 1. maja 1927 po Antonu Kovaču Grabnarjevem, sporočil:
»Poslavljam se s tega sveta. Srečnega se čutim, da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil. Poslavljam se pa tudi od vseh planincev in čitateljev Planinskega vestnika ter želim, da bi se planinstvo pri nas vedno bolj razširjalo.«
Planinski vestnik je objavil tudi vsebino sožalnih brzojavk prijateljskih planinskih društev z drugih območij Jugoslavije in ministra za trgovino in industrijo ter vidnega hrvaškega planinca Ivana Krajača.
Takratni osrednji slovenski časniki Slovenec, Slovenski narod in Jutro so mu naslednji dan posvetili veliko časopisnega prostora. Seveda poudarjajo različne vidike njegove osebnosti, vsi pa poudarjajo njegovo pozitivno naravnanost, preprostost, dober odnos do sočloveka, iskreno pobožnost in seveda narodno zavednost, ljubezen do gora in zasluge na področju glasbe.
Jutro[ii] (1927) je ob Aljaževi smrti izpostavilo:
»Umrl je pionir slovenske turistike, narodni pevec in narodni skladatelj, preprosta, pristna, iz ljudskega stržena vznikla poetična duša, vedno vedra in blaga, tip svečenika in kulturnega delavca stare solidne generacije.«
Slovenec[iii] (1927) je med drugim zapisal dejstva, ki poudarjajo veličino pokojnega Aljaža:
»Kdor ni poznal težkih razmer, s katerimi se je moralo boriti slovensko planinstvo v svojih začetkih, ko je bilo treba s težkim trudom in veliko požrtvovalnostjo zbirati gmotna sredstva, da so se začela staviti prva planinska zavetišča, ker le tako je bilo mogoče izpodriniti nemški vpliv v alpinizmu, ta bi težko ocenil veliko delo, ki so ga izvršili prvi pionirji med našimi planinci v vrsti katerih zavzema pokojni župnik Aljaž najodličnejše mesto. Poleg materialnih težkoč se je bilo treba boriti tudi z nerazumevanjem naših ljudi ter s silnim nasprotovanjem nemških krogov, ki so takrat pač imeli zaslombo na vse strani.«
Veliko časopisnega prostora je smrti triglavskega župnika namenil tudi časnik Slovenski narod[iv] (1927). Zapisali so, da se poslavljajo od Aljaža, duhovnika, učitelja in planinarja, s katerega imenom sta sta vezani naši »dve najznamenitejši postojanki v Julijskih Alpah:
»Impozantni Aljažev dom v Vratih in železen Aljažev stolp, ki kljubuje strelam in viharjem vrh mogočnega očaka Triglava. Tu si je postavil Aljaž najlepša spomenika, ki bosta še poznim rodovom pričala o njegovi veliki ljubezni do divne slovenske zemlje.«
Pogreb je bil 7. maja z začetkom ob 10.30, slovesnost ob prisotnosti 48 duhovnikov, članov stolnega kapitlja, dekanov Faturja, Zabreta in Koblarja, ravnateljev stolnega kora Stanka Premrla, prof. dr. Rožmana, predstavnikov Glasbene matice, na čelu z Matejem Hubadom, pa je bila zaključena ob 13. uri in 15 minut.
Gospod dekan Fatur, ki je bil prvi govornik, je opisal pokojnika kot vzornega duhovnika, idealnega planinca in zaslužnega glasbenika. Pri odprtem grobu mu je poleg dekana Faturja govoril podpredsednik SPD prof. Janko Mlakar, ki je obljubil, da bo Aljažev klub poskrbel za dograditev kapelice v Vratih. Za hrvaško planinsko društvo je govoril dr. Poljak, v imenu Skale prof. Ravnik, v imenu Slemena gospod Ivanovič, v imenu zimskošportne zveze gospod Ante Gnidovec, za Glasbeno matico gospod dr. France Kimovec. Pogrebna svečanost je bila zaključena s Foersterjevim Umrl je mož.
Profesor Janko Mlakar je o Aljaževem pogrebu zapisal:
„Dovje ne bo nikdar več videlo pogreba, kakor je bil 7. maja dopoldne. Vsi, ki smo prišli od blizu in daleč, da bi skazali triglavskemu župniku zadnjo čast, smo se zavedali, da polagamo v grob idealnega Slovenca, navdušenega planinca in mehkočutnega pevca.”
Seveda so o Aljaževem slovesu objavili obsežne članke tudi v reviji Pevec[v](1927), kjer so pisali tako o Aljaževi osebnosti kot o njegovem glasbenem delovanju:
„Glavni poudarek Aljaževega dela pa leži v organizaciji in propagandi slovenske pesmi med ljudstvom — kar je dosegel z izdajo »Mohorjeve pesmarice«. Pomen tega dejstva je orisan v Aljaževem življenjepisu (Pevec I., št. 7—8) v opombi. Kar je bilo zborov, so bili iz večine samo redki čitalniški zbori, pa še te je tvorilo le malomeščansko poluizobraženstvo, preprost človek skoro nikjer ni imel dostopa. Z Aljaževo pesmarico je nastopil preobrat. Ljudstvo jo je z veseljem sprejelo in se je oklenilo in pelo, pelo. Pevski zbori so rastli kot gobe po avgustovem dežju, njih vsakdanji kruh pa je bil Aljaž s svojo pesmarico; brez Aljaževe pesmarice bi ne bilo ‘Pevske zveze’.«
V Pevcu (prav tam) so poročali so tudi o tem, da so se dogovorili za nagrobnik.
[i] Planinski vestnik (1927), letnik 27, številka 6. Preneseno 29. 10. 2023 s spletne strani http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-ULWSGKDV
[ii] Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (5. 5. 1927), letnik 8, številka 106. Preneseno 29. 10. 2023 s spletne strani http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-OLJF1XLI
[iii] Slovenec: političen list za slovenski narod (5. 5. 1927), letnik 55, številka 100. Preneseno 29. 10. 2023 s spletne strani http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-TKTCCYEM
[iv] Slovenski narod (5. 5. 1927), letnik 60, številka 101. Preneseno 29. 10. 2023 s spletne strani http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-P2VJCC4V
[v] Pevec (1927), letnik 7, številka 7/8. Preneseno 29. 10. 2023 s spletne strani http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-A8FX9DUR
