Zgodovina delovanja KUD Podljubelj
V tem obdobju seje kulturna dejavnost odvijala v »Žnidarjevem šotoru«. Stavba se omenja tudikot gostilniški paviljon, dvorana itd.Ta prostor je bil do pričetka gradnjemednarodne ceste (ko je dokončno podrt) pomembno in tako rekoč edino vaškodružabno središče. V šotoru so bile igre, sestanki, plesi, zabave … Kulturnoživljenje so dobro dopolnjevale tudi filmske predstavitve, ki so jih predvajaliv šotoru. Vrteli so tako otroške, kot filme za starejše. V šolskem letu 1952/53je bil, po Šolskem dnevniku, tako med otroci najbolj priljubljen film Gulivermed pritlikavci. Med filmi za odrasle pa so prevladovali, času primerno, filmisovjetske produkcije.
Da si lažjepredstavljamo, kako so izgledale prireditve v Žnidarjevem šotoru, si poglejmoopis ene od njih, v Tržiškem vestniku iz leta 1959, pod naslovom: » Tudi Podljubeljčani so lepo počastili danžena«. »V Podljubelju je bilo na večer pred dnevom žena dokaj živahno. Vse jebilo zavzeto s tem, kako čim lepše proslaviti ta praznik. Popotnika iz Tržiča,ki je slučajno prisostvoval tej proslavi, je naravnost presenetila njihovaskrbno pripravljena akademija in organizacija pogostitve tamkajšnjih žena. Proslavaje bila v dvorani pri Ankeletu. Vaščani so do zadnjega kotička napolnilidvoranico in s tem je bilo ustvarjenoprijetno in veličastno vzdušje že takoj ob pričetku proslave. Slavnostnemugovoru je sledil kulturni del akademije. Lepo je presenetil njihov lepo vpetiženski zbor, ki je pod vodstvom tov. Cirile Novakove zapel 6 pesmi. Posebno jeugajala poslušalcem makedonska narodna Bolen mi leži, pri kateri je solističnipart čustveno odpela tovarišica Milka Ahačičeva. Prijetno so iznenadili razniansambli kot Čižovenkov kvartet (dvoje citer in 2 kitari), ki se je tokratprvič predstavil občinstvu. Priznati je treba, da je ta kvartet lepo odigralvedre melodije in tako navdušil poslušalce, ki so ga sproti nagradili znavdušenim aplavzom. Solistka Mira Bulčeva, ki je pela ob spremljavi kvarteta,je bila prav tako deležna priznanja. Isto velja za mali a pogumni pevki MiroČarmanovo im Silvo Tribušonovo, ki sta tako prisrčno in samozavestno zapelivedno lepi pesmici Jaz pa grem na zeleno travco in Mamici, ki sta kot nalašč zatakšno priliko. Marsikateri mamici se je znova orosilo oko, ko je poslušalotako prijetno petje iz teh mladih grl, ki jim je veljalo kot voščilo. PripadnikJLA tov. Vili Lauseger, ki je trenutno na dopustu, ni prišel samo na dopust, temvečje posvetil del prostega časa tudi počastitvi naših žena in taka lepoizpopolnil program akademije, ko je spremljal na harmoniki tov. Julko Lausegarin Nežo Godnov. Ta ansambel je s prednašanjem dveh narodnih slovenskih pesmirazkril vrednote ljudskega napeva. Ostali program so dopolnjevale raznerecitacije tamkajšnje šolske mladine in s tem popestrile celotno akademijo.skratka, izvedba te akademije je bila vseskozi vzorna in je lahko samo zavzgled, da se da tudi z majhnimi sredstvi z dobro voljo marsikaj ustvariti.Tako so ti izvajalci lahko v ponos svojega kraja, pa tudi občine. Po proslaviso bile žene obdarovane, nato so se pa ob vedrih melodijah ansambla dveh bratovUžarjevih in Binčeta (2 harmoniki in berda) vneto sprostili pri plesu inpogovoru, tako da jim bo nedvomno ta praznik ostal še dolgo v spominu. Vtem članku že naletimo na imena ki so vse do danes sooblikovala tako delovanjeKUD-a, kot kulturne dejavnosti v vasi nasploh.
Pojavljajopa se že potrebe po novi, večnamenski dvorani, ki bo med drugim namenjena tudikulturni dejavnosti. Tako Tržiški vestnik leta 1954 v članku z naslovom: »Stanje kulturno-prosvetne dejavnosti naobmočju občine Tržič« ugotavlja, da se v tržiški okolici, t.i. Lešah, Lomuin Podljubelju, kar se tiče infrastrukture, stanje še ni spremenilo. Da pa jezanimivo, da društva še niso zamrla in da občasno le pride na dan želja pokulturi.
Tako, kot izvemo iz Šolskega dnevnika, je predhodnik današnjega KUD-a ustanovljen želeta 1950, imenoval pa se je Kulturno umetniško društvo Antona Koširja. Le-tavključuje več sekcij, mdr. imajo svojo tudi pionirji. V Adresarju tržiškeobčine iz leta 1956 je kot predsednik društva omenjen Ahačič Tomaž, tajnica jeAhačič Milka, blagajnik pa Kropivnik Mateja. Igralce vseskozi spremlja pevskizbor, pa tudi folklorna skupina. Na veliko kulturno dejavnost v vasi jedoprinesla najbržže tudi pionirska šolska knjižnica, ki začne, tako Šolskidnevnik, delovati leta 1950. V pregledu volilnih enot leta 1958, pa v volilnienoti št. 10, Podljubelju, ponovno ugotavljajo, da »vas nima potrebne dvorane za kulturno-prosvetno dejavnost in zasestanke vaščanov« Načrtujejo pa joskupaj z gradnjo gasilskega doma.
Do leta 1961 jebil šotor že podrt, istočasno pa se »počasi podira tudi kulturna dejavnost«. Začasno, a slabo alternativo predstavlja kletnovega zadružnega doma, imenovan tudi »bunker«. V njem je namreč prostora za 50sedežev, še 30 ljudi pa lahko stoji. Za ponazoritev: na proslavo Dneva ženaleta 1961 pride kar 216 žena in jih polovica ne more vstopiti. Hkrati pa tudiknjižnica, ki ima 206 knjig, ne deluje več. In to iz zanimivega razloga – kerso pač bralci že vse prebrali. »Šotor jebil gnil, vendar zlata vreden«, je izjava, ki ponazarja takratnostanje. Je pa ob gasilskem domu žepripravljen prostor za prizidek dvorane, za katero so tudi že izdelani načrti.
Iz istega letanajdemo še kratek opis proslave že omenjenega Dneva žena. Očitno je bil skozives čas 8. marec eden izmed bolj obeleževanih praznikov, kateremu je velikzagon seveda dajala podljubeljska šola. Poleg recitacij in pevskih točkzaigrajo otroci tokrat tudi igrico o Rdeči kapici. Prav tako so izročiliskromno darilo takrat najstarejši vaščanki, 91-letni Uršuli Kobal.
