Po Ljubljanici in Savi so pluli in prevažali blago stoletja dolgo. Zaloško pristanišče s skladišči in navigacijskim uradom je v največjem obsegu in najbolj živahno delovalo od tridesetih let 18. stoletja do leta 1849, ko je do Ljubljane stekla železnica. Pozneje je pristanišče samevalo in počasi propadlo.
Janez Vajkard Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske konec 17. stoletja sporoča, da: „Ljubljanica nosi veliko ladij in vsake vrste blago, tako, ki prihaja iz Italije, in tako, ki je namenjeno tja. Vozijo tako ponoči ko podnevi ne le z majhnimi, temveč tudi z velikimi ladjami.” O dogajanju na reki Savi pa pravi tako: „Kakor je ta reka ostra in nagla, mora vendar trpeti, da plovejo proti njenemu toku. To pa ne gre brez trdega truda: ladjo je treba porivati z drogi. Po dva vlečeta ladjo, ki je trideset centov težka; na galeji nikoli tako težko ne vlečejo ali veslajo, kakor morajo delati ti ljudje, če hočejo neugnani Savi zlomiti silo in voziti proti toku. Ta reka nosi dosti ladij, kajti vse blago s Hrvaškega in deloma s Štajerskega in Dolenjskega se vozi proti Ljubljani; morajo torej najprej po Savi navzgor in tudi navzdol …„
Iz tega razberemo, da so ladje po Savi navzgor, dokler tekom 18. stoletja niso regulirali njenega toka in uredili brežin, vlekli ljudje, ki so jih imenovali vlačugarji; najpogosteje so za tako delo uporabili kaznjence. Tudi po 30 mož je vleklo take ladje. Zgolj volovske vprege so uporabljali šele od 1840. Krajevni leksikon dravske banovine navaja, da je bilo v Zalogu pomembno pristanišče s skladiščem in carinarnico, saj se kraj nahaja blizu izliva Ljubljanice v Savo. Zalog je bil ena najpomembnejših od 14 vlačilnih postaj, ki so se vrstile od hrvaške meje navzgor. Tu so blago iztovorili in nalagali v skladišča. Iz Zaloga v Ljubljano so tovor prevažali vozniki in tovorniki s konji, mulami, vozovi. Omeniti je potrebno, da je v Zalogu že za časa gospodov Auerspergerjev in Attemsov v 17. stoletju do neke mere delovalo pristanišče, saj so bili gospodje, ki so imeli v posesti vasi v okolici in Zalog, zainteresirani za čim večji promet po obeh rekah.
Regulacija rek, ureditev zaloškega pristana in plovba
Gospodarske in vojaške potrebe avstrijske države so narekovale potrebo po regulaciji Save in Ljubljanice. Obsežna regulacijska dela na rekah, ki sta bili tedaj plovni predvsem v smeri toka, so se začela v tridesetih letih 18. stoletja. Na Savi sta odstranitev naravnih ovir in zgraditev obrežnih vlečnih poti znatno olajšali plovbo v obeh smereh, sistem kanalov, ki so jih kmalu opustili, pa je krajši čas omogočal čolnarjenje po celotnem toku Ljubljanice. Vodna pot po Savi in Ljubljanici je postala najcenejša povezava med novoosvojenimi podonavskimi pokrajinami in tržaškim pristaniščem. Znotraj slovenskega ozemlja je v 18. stoletju plovna pot po Ljubljanici in Savi potekala od Vrhnike do Ljubljane, v Fužinah se je nahajala ovira v obliki težko prehodne struge. Nato od Zaloga do Litije in naprej do Prusnika, Radeč, Sevnice, Brestanice (Rajhenburga), Krškega, Brežic in Mokric, kjer so prišli do meje in nato na Hrvaško in naprej. Vlačilne postaje so bile še Višnjevec, Mirna, Prapreški graben, Zidani Most, Beli slap, Zagorje, Držlivec, Ponoviče, Št. Jur, Pogonik in Apnenca pri Ribčah. Med 1736 in 1739 je bilo s kanalsko povezavo plovbe po Ljubljanici v zaloškem pristanišču začasno opuščeno pretovarjanje blaga in skladiščenje. V petdesetih letih 18. stoletja je z opustitvijo kanalov na Ljubljanici in s povečanim dotokom žita iz Banata Zalog postal začetna postaja na rečni progi Ljubljana – Zemun.
Ko so po letu 1730 uredili rečne struge in bregove ter vlečne poti za vole na obeh straneh rek Save in Ljubljanice, so lahko po rekah zaplule tudi večje ladje: največje – dombase – so bile dolge do 30 metrov in so lahko nosile do 60 ton blaga. Ker nad Zalogom Ljubljanica za večje čolne ni bila plovna, so v njem okoli leta 1730 uredili veliko pristanišče. To je bil pristajalni kanal širok 10 metrov, globok 1 meter, dolg pa okoli 100 metrov. Leta 1779 so ga posodobili in brežine okrepili s koli in debli ter nasuli s peskom v trdne prekladalne ploščadi. Imeli so tudi prekladalni žerjav. Na bregu so sezidali velik navigacijski urad oziroma mitnico, poleg njega pa prostorna skladišča, žitno denimo leta 1767. Načrte pristanišča je zasnoval Gruberjev učenec Jožef Marija Schemerl. V ugodnih vodnih razmerah so dnevno pretovorili več deset ton blaga: vina, žita, tobaka, platna, sukna, železa, mesa … Blago je bilo pakirano v sode, da se ni zmočilo ali izgubilo, če se je ladja razbila ali prevrnila. Prevažali pa so tudi živino.
Časopisni članek iz ponedeljske izdaje Jutra leta 1939 nam nazorno opiše vsakdanje dogajanje v zaloškem pristanu v prejšnjih stoletjih: „Od Trsta sem, po Notranjski, skozi Ljubljano so v Zalog po slabih cestah prevažali razno kolonijalno blago, olje, riž, sladkor in svilo. V Zalogu so potem blago natovorili na velike ladje; nekatere so bile zgrajene tako, da so imele podkrovne in nadkrovne prostore. Sprejele so vase za več vagonov tovora. Bile so dolge 30 do 40 metrov, široke pa do 5 metrov. V zaloškem pristanu je bilo ves dan, če je bilo stanje vode za plovbo ugodno, kaj živahno vrvenje. Ob mostovžih, ki so bili na obeh bregovih Ljubljanice in ob kanalu, so fakini in drugi delavci nakladali blago na ladje ali pa z njih na vozove. Vozniki, trgovci in posredovalci so po gostilnah ves dan pridno barantali, se pogajali z lastniki ladij ali pa z vozniki za ceno prevoza. Ves prostrani trg od pristana do brega, na katerem stoji vas [Zalog], je bil natrpan z vozmi. Blizu pristana je še zdaj velika kovačnica, v kateri so nabijali in kovali noč in dan. Prevoz blaga z ladjami nizdol po Savi je bil kajpak znatno cenejši, ker ni zahteval toliko truda in stroškov kakor prevoz navzgor, zakaj za vlačenje ladij proti toku Save do Zaloga so morali lastniki plačevati na Hrvaškem drago konjsko, po Kranjskem volovsko, v skalnatih soteskah od Zidanega Mostu do Save, pa človeško vprego. Plovba do Ljubljane zaradi skalovite struge v Vevčah in na Fužinah ni bila mogoča, kolikor je pa le bila, so jo opravili z manjšimi čolni.” Poleg ladij so po Savi pluli tudi splavi, ki so jih s krevljami namesto vesel ali droga upravljali splavarji. Medtem ko so ladje krmarili spredaj in zadaj, so splave vodili le s sprednje strani. Navadno so po dvajset osemsto- do devetstolitrske sode (barigle) povezali v dve vrsti na splav in peljali v vinorodne kraje.
Od Hrvaške do Zaloga se je zvrstilo 14 vlečnih postaj, na katerih so menjavali volovske vlake: 1 vlaka je pomenila 7 parov volov. Na vsaki postaji sproti so plačevali za najete vole. Od meje na Mokricah do Zaloga je plovba ob ugodnih pogojih trajala 6 dni. Blago, ki so ga pripeljali do Zaloga, ni bilo namenjeno le prebivalcem Ljubljane, marveč je potovalo tudi do Reke, Trsta, Gorice in na Gorenjsko ter v nasprotni smeri. V Zalogu se je nakladalo blago za Štajersko, Dolenjsko, Hrvaško in Ogrsko. Z rečnim ladijskim prevozom so se preživljali ladjarji, čolnarji in splavarji, trgovci, volarji in prebivalci ob rečnih pristaniščih. V Zalogu in drugih večjih pristaniških krajih so si prebivalci služili kruh z izdelavo in popravilom ladij in pletenjem ladijskih vrvi iz konoplje, ki so jo sadili, s pretovarjanjem blaga, pripravo lesa, voska za mašenje lukenj, izdelavo platna za zaščito tovora in z upravljanjem plovil. Pristanišče v Zalogu je imelo tudi prenočišča ter urejeno pošto, ki so jo prevažali z brodi na na Hrvaško in še dlje. Pomemben člen v organiziciji prevoza tovora je bilo pristanišče Breg v Ljubljani, kjer so v velikih skladiščih blago sortirali in sestavljali komisione glede na smer tovorjenja. Tu sta bila tudi tržnica ter vrhovni urad za rečno plovbo (navigacijsko ravnateljstvo), medtem ko so v Zalogu in Klečah stala carinska skladišča, s katerimi je upravljala Carinarnica iz Ljubljane.
Usoda zaloškega pristanišča
Ko je leta 1849 stekel promet po železnici mimo Zaloga, je pomen pristanišča v Zalogu prevzelo pristanišče v Zidanem Mostu. Tu so blago z juga pretovarjali na vagone za smer Ljubljana in Maribor in obratno za smer Zagreb. Promet je bil živahen, vendar je trajal le do izgradnje proge do Zagreba 1862. V zgoraj omenjenem članku beremo komentar: „Kakor je železnica gospodarstvu dežele prinesla novega razmaha, pa je skoraj čez noč uničila ladjarja, brodnike in čolnarje, ki jim je Sava, edina prometna žila od Ljubljane do Zidanega mosta do tistih dni, dolga stoletja nudila težek, a vendar dober kruh.”
Z dograditvijo železnice Dunaj-Trst leta 1849 je prevoz blaga po reki prenehal in zaloško pristanišče je začelo propadati. Na Kozjakovem jeziku so še na začetku 20. stoletja imeli živinske sejme, v pristanišču, ki so ga vse bolj zasipavali, pa so perice prale perilo. Pri izgradnji betonskega mostu čez Ljubljanico leta 1983 je nastalo precej odvečnega izkopa, s katerim so zasuli več kot polovico starega kanala. Zasipala se je tudi brežina z Labarja, tako da je staro pristanišče začelo izginjati. Skladišča so se sama podrla po 2. svetovni vojni. Pristanišča in pripadajočih objektov niso vpisali v register nepremične kulturne dediščine. Gradnja prečrpališča za umazane vode je zahtevala primerno pristopno cesto, ki je nastala z nasutjem nekaj metrov sloja materiala na zemljišče nekdanjega pristanišča in protipoplavno ureditvijo brežin proti Ljubljanici. V ustju nekdanjega pristanišča so izkopali veliko jamo za betonsko prečrpališče. S tem je nepovratno izgubljena nenadomestljiva kulturna dediščina Zaloga.
Literatura:
– Enciklopedija Slovenije, 15. zvezek (Wi – Ž), geslo: Zalog, str. 51.
– Golec, B.: Plovna pot po Savi in Ljubljanici v 18. stol. V: Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana : Nova revija, 2011, str. 121.
– Grilc, V.: Rečno pristanišče Zalog? Nikoli več! V: Obvestila turističnega društva Zalog, št. 17, oktober 2006, str. 14 – 15.
– Krajevni leksikon dravske banovine : krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Izdala Zveza za tujski promet za Slovenijo, 1937, str. 354.
– Matjažič, S.: Naš Zalog : zbir zgodovinskih dogodkov. Zalog : Društvo upokojencev, 1998.
– Rdeči Zalog : zbornik prispevkov h krajevni zgodovini Zaloga, Spodnjega Kašlja in Podgrada. Zbrali in uredili: Roman Klešnik in drugi, Zalog : Krajevna skupnost in ZB NOV Zalog, Spodnji Kašelj in Podgad, 1985.
– Sava, naša prva cesta v svet. V: Jutro, ponedeljska izdaja, 10.7.1939, str. 3.
– Svetek, E.: Tam, kjer sonce vzhaja. Moste-Polje, Dobrunje, 2003.
– Umek, E.: Plovba po Savi v 18. stoletju. V: Zgodovinski časopis (ZČ), let. 40 (1986), št. 3, str. 233 – 268. Spletna povezava na članek: http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?target=pdf&urn=SISTORY:ID:13719#page=23.
– Valvasor, J.V.: Valvasorjevo berilo. 2. izpopolnjena izdaja. Uredili Reisp, B., Rupel, M., Stele, F. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1969, str. 41, 42.
