Akrobatska nastopa treh športnikov z Ježice sta se odvila v soboto, 29. avgusta 1931, ob 18. in 21. uri na Vegovi ulici, na prostoru med višjo realno gimnazijo in stavbo Glasbene matice. Nastopili so Stanislav Snoj, France Presetnik in Ivan Dobovšek. Med dogodkom je igrala železničarska godba.
Prvi mladenič je štel triindvajset let in je sprva delal kot mesarski pomočnik, potem pa je zaradi nesreče pri delu postal invalid. Drugi je izhajal iz premožne družine iz Stožic in ga je že pri rosnih letih vleklo za doživetji v tujino. Bil je najmlajši izmed trojice, saj je štel osemnajst let. Dvajsetletni Ivan Dobovšek je bil izučen za železostrugarja.
Njihov vzornik je bil Arthur Strohschneider, ki se je avgusta 1930 mudil v Ljubljani in na istem prizorišču spretno izvajal hojo po vrvi. Odkar so fantje videli njegov nastop, so tudi sami vztrajno vadili vrvohodstvo in se učili drugih trikov. Do njihovega nastopa v Ljubljani so izpeljali že dogodka v Kamniku in Kranju ter na Ježici. Časopisne novice so poročale, da so bili njihovi javni nastopi tehnično ustrezni, le da v Kamniku občinstvo ni pokazalo večjega zanimanja, kar pa so nadomestili številni tamkajšnji letoviščarji. Nasprotno so se Kranjčani kljub temu, da akrobati niso pravočasno oglaševali svoje predstave, množično udeležili nastopa in odobravajoče spremljali akrobatske točke drznih fantov.
Časopisni komentatorji so zapisali tudi, da so nastopajoči mladeniči od avgusta leta 1930, ko so pričeli z vadbo, izjemno izpopolnili svoje znanje in se opremili s potrebnimi vadbenimi in tekmovalnimi pripomočki. Prva in dragocena pridobitev je bila močna žična vrv, dar podjetja inženirja Dukiča. Lovilno mrežo so si kupili sami za 4500 dinarjev, pri čemer jim je z 1000 dinarji pomagal 84-letni gospod Kolar iz Cerkelj, ki jih je spodbudil z besedami: »Le dobro delajte, naj bo kaj iz vas!« Preostanek zneska so si izposodili, dolg pa so nameravali odplačati z vztrajnim nastopanjem.
V časopisju je bilo mogoče izvedeti, da njihov akrobatski program po pestrosti in težavnosti ni zaostajal za znanim Strohschneiderjevim. Natrenirali so kar devetinštirideset (49) točk, med drugim ples na žici, prenos na rami, držanje mosta, preval, hoja na obroču, smrtni luping, samoprevoz v samokolnici, prevoz s kolesom, prehod s kosami na nogah itd.
Priprave na nastop
Novinar Jutra je pred nastopom obiskal akrobate na vadišču v Mali vasi, kjer jih je ujel sredi dela – razstavljali so opremo, odvijali vrvi in pospravljali prizorišče. Fantje so delovali usklajeno in enakovredno, čeprav je najstarejši Stanislav Snoj prevzemal vodilno vlogo, zlasti pri urejanju dovoljenj, kjer so naleteli na številne ovire. O programu nastopa ni želel veliko razkriti, le to, da pripravljajo okoli petdeset točk – od hoje po vrvi z zavezanimi očmi do stoje na glavi in drugih izvirnih nastopov, ki jih bodo izvajali posamezno ali skupaj.
Novinar jih je povprašal tudi o pogojih, ki na vrvi zagotavljajo primerno varnost in zanesljivost. Snoj je poudaril, da sta poglavitna pogum in volja: »Predvsem pa je treba neko točko, na katero se pri hoji in pri gibanju na vrvi lahko opreš. Ta točka je lahko žica sama ali cesta pod žico ali sploh neka stvar, ki trdno stoji. Če bi na primer hodil po vrvi nad vodo, ki bi tekla v svojo smer, bi brez dvoma takoj padel v vodo, ker bi vsled premikanja ne imel trdne točke, na katero bi se lahko oprl z očmi. Veliko važnost igra torej optična prevara. Zelo močno vpliva na sigurnost tudi občinstvo samo, ki zasleduje in gleda prireditev. Če vidim zgoraj na vrvi, da je občinstvo zadovoljno, da se ob točkah navdušuje, da živi z menoj in mi z očmi sledi za vsakim gibom — tedaj bi na vrvi delal čudeže. Vsak plosk občinstva po končani točki vlije onemu, ki je točko končal, še večjega poguma v srce. Zdaj si ko lev, misliš in gledaš le na ljudi, čeprav jih pravzaprav niti ne vidiš, jih ne smeš videti. Pač pa bi ploskanje ali vznemirjenje občinstva med izvajanjem povzročilo vznemirjenje tudi v izvajalcu na vrvi in to je slabo. Živci morajo ves čas nastopa ostati mirni, razburiti se pod nobenim pogojem ne smeš. Samo zato je treba, da igra med izvajanjem godba, čeprav smo v Kamniku in v Kranju nastopali tudi brez nje.«
Viri:
- Domači umetniki na vrvi. V: Slovenec: političen list za slovenski narod. Letn. 59, št. 192, 26. 8. 1931, str. 4.
- Pri naših treh akrobatih. V: Slovenec, letn. 59, št. 195a, 30. 8. 1931, str. 6.
- Akrobati z Ježice nastopajo v Ljubljani. V: Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko. Letn. 12, št. 199, 30. 8. 1931, str. 14.
