Dr. Mihajlo Rostohar je objavljal številne članke o narodnostnih in družboslovnih vprašanjih; že kot dijak je sodeloval in objavljal v časopisih Brstje in Nova nada, ki sta imela literarni, izobraževalni in narodno politični značaj. Kot študent je sodeloval pri časopisu Omladina.
Pri reševanju narodnega vprašanja je dr. Mihajlo Rostohar zagovarjal stališče, da morajo Slovenci ohraniti svojo narodnost. Nasprotoval je poskusom stapljanja Slovencev, Hrvatov in Srbov v en narod, zavračal je idejo o jugoslovanstvu, dopuščal je le politično združevanje (»sem najprej Slovenec in le kot Slovenec hočem biti Jugoslovan« (Napredna misel, let. 2 (1914), št. 3, str. 143).
V odnosu do jugoslovanskega vprašanja ga je podprl pisatelj Ivan Cankar, ki je na predavanju Slovenci in Jugoslovani v Ljubljani leta 1913 kritiziral uradno avstroogrsko politiko, pa tudi novoilirski jugoslovanski integralizem. Politično jugoslovanstvo je ostro ločil od kulturnega. Svoje poglede je najbolj jasno izrazil z besedami: »Po krvi smo bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu.«
V knjižici Za novi socializem dr. Mihajlo Rostohar razpravlja o lastnostih socializma in marksizma ter napove propad ruskega boljševizma zaradi pomanjkanja delovne motivacije. Predstavi vodilna načela narodnega socializma – moralo, altruizem in splošni kulturni dvig delavcev, po čemer narodni socializem odstopa od marksizma.
Kot temelje proizvajanja definira proizvajalna sredstva, kapital, fizično delo in kulturo. Zagovarja altruistične motive v delovanju človeške družbe, morala je najpomembnejši duševni faktor proizvajanja. Najosnovnejša oblika moralne sile je družinska ljubezen, ki z nesebičnim delom predstavlja prvovrsten socialni kapital; in narodno čustvo je psihična integracija družinske ljubezni. Narodnost je gonilna sila morale, brez katere pa ni mogoč noben socializem.
