V štirih mesecih, ko smo pripravljali publikacijo, sem prekrižarila našo domovino po dolgem in počez s pregledovanjem slikovnega gradiva, s poslušanjem pričevanj, spominjanj, prebiranjem dnevniških vtisov s poti in časopisnih objav ter drugih zapisov o društvu.
Najmanj tridesetkrat sem odšla na popotovanje, ker Slavna Valvasorjeva konjenica ni nikoli obstala. Verjamem, da ji ni bilo vselej lahko, a vedno je šla le naprej in to v Valvasorjevem duhu, pod Valvasorjevim praporom, z željo po neumornem odkrivanju, raziskovanju in povezovanju. Samo naprej!
Zelo sem vesela, tudi kot bibliotekarka in ljubiteljica knjig, da se je društvo pogumno odločilo, da bo svoj praznik počastilo s knjigo, kar je zares v Valvasorjevem duhu.
Da se Ariadnina nit pri pripravi te publikacije ni pretrgala, sem hvaležna predsedniku Dragu Poglajnu za zaupanje in izjemno podporo pri načrtovanju dela, Cvetku in Cvetki Možina za natančne napotke, pojasnila in dopolnila pri besedilu in fotografijah; hvala jima za večkratno prebiranje osnutkov in pripravo celih odstavkov spominov in doživetij. Martinu Knezu se zahvaljujem za delitev spominov na prvo popotovanje in začetke povezovanja konjenikov. Danetu Namestniku sem hvaležna za energično spominjanje na druženje in delo s konjeniki, Davidu Gregorčiču pa za kopije gradiva in hudomušno popisovanje časa, ki ga je posvetil Valvasorjevi konjenici in organizaciji viteških iger.
Nič kolikokrat sem pokukala v osebno kroniko Nade Drašler v treh urejenih albumih, ki jo je zaupljivo prepustila v uporabo pri nastajanju te knjige. Hvala! Pravi kompas srčnosti nam je bila!
Naj jezdi še naprej smelo, ponosno in navdihujoče naša Slavna Valvasorjeva konjenica!
