Marta je stala ob oknu in nestrpno pogledovala čez travnik proti brvi potoka. Tam je pričakovala svoje prijateljice: Sonjo, Ivanko in Mijo iz sosednje vasi. Med šolskim letom se niso pogosto srečevale, saj so one hodile na drugo šolo. Družile so se med počitnicami. Zagledala jih je. V gosjem redu so prišle iz gozda, šle čez brv in se namenile proti njenemu domu. Stekla jim je naproti.
Razveselile so se druga druge, skupaj prehodile travnik in se ustavile pred Martino hišo. Pozdravile so se z Martinimi starši, nato pa zavile za hišo pod vinsko trto, kjer je bila prijetna senca. Marta jim je prinesla odejo, na katero so se usedle. Pohitela je še v kuhinjo po pijačo. Ko so se odžejale s sladkim malinovcem, je Sonja Marti podarila časopis, v katerem je bilo napisano besedilo zmagovalne pesmi z zadnjega festivala. Marta je bila strastna zbirateljica popevk in jih je prepisovala v poseben zvezek. Nove pesmi se je zelo razveselila. Prijateljice je zanimalo, koliko pesmi že ima napisanih. Stekla je po zvezek. Ogledovale so si naslove in začele peti. Zapele so vse pesmi iz zvezka, ki so jih poznale. Ko so prenehale peti, so si zastavljale uganke. Nekatere takšne, ki so jih kje prebrale, slišale od drugih, ali so si jih same sproti izmišljevale. Veselo so se ogledovale okoli sebe, dobivale ideje in spraševale: Kaj je to … Igrale so se tudi z besedami in jih govorile od zadaj naprej: Senad ej pel nad. Danes je lep dan …
Čez čas so se povzpele po latah kozolca in zlezle nanj. Posušena mrva je bila pravi raj za igre. Skakale so po njej, se dričale, skrivale in iskale kurja gnezda. Tega dne niso imele sreče in niso našle nobenega.
Kar naenkrat je Ivanka predlagala: »Kaj, če bi se šle kopat?«
»Kako kopat, saj nimamo kopalk!« so istočasno vzkliknile Sonja, Mija in Marta.
»Saj smo lahko v spodnjih hlačkah,« je prepričljivo rekla Ivanka.
Nekoliko so pomišljale, potem pa so se odpravile čez travnik k potoku. Poiskale so si palice in zlezle v strugo. Voda je bila tu nizka in lahko so hodile po njej. S palicami so drezale v luknje ob steni struge in raziskovale. Ko so se tega naveličale, so se odpravile naprej ob potoku Drtijščica, mimo mlina pod Dolom in iskale tolmunček, kjer bi se lahko kopale. Voda je čez čas postajala višja in v njej so plavale postrvi z rdečimi pikami. Obstale so in jih s pogledom spremljale, dokler te niso zaplavale med rastlinje in se skrile. Včasih so se poskušale kakšne dotakniti s palico, toda lom svetlobe v vodi je opravil svoje in vedno so bile ribe drugje, kot so mislile.
Hodile so še kakšen kilometer in prišle do večjega mostu iz širokih hrastovih brun. Pred tem mostom je bil tolmunček. Tu so se večkrat kopali fantje. Najprej so se usedle na most in opazovale vodo. S palico so merile njeno višino in ugotavljale, do kod jim sega. Okoli njih so letali kačji pastirji. Kar niso in niso si upale v vodo.
Odločile so se za nove igre. Na travniku so bile kopice sena. Te so postale njihovo igrišče. Lovile so se okoli njih in se skrivale »na pofočk«. Izmed sebe so določile iskalko in drevo, ki jih je reševalo. Če so se ga dotaknile in zavpile zapik, predenj jih je iskalka videla, so bile rešene. Če so se rešile vse, je morala ista iskalka mižati še enkrat in jih iskati. Uživale so v igri, a pogled jim je kar naprej uhajal k potoku.
»Jaz grem v vodo,« je naenkrat zavpila Ivanka, ki je bila najbolj pogumna med njimi. Stekla je k mostu, si slekla krilo in majico in zlezla v vodo. Marta, Mija in Sonja so bile bolj zadržane in so se obotavljale. Ko so prišle k potoku, jih je Ivanka poškropila. To pa je bil nekakšen znak za vse. Slekle so se do spodnjih hlačk in zabredle v vodo. Kakšen užitek!
Voda jim je segala do kolen, najgloblje pa do pasu. Hodile so po njej, sedale vanjo, se škropile, legale nanjo in nakazovale plavalne gibe z rokami. Tako so jih učili doma, čeprav tudi domači niso znali plavati.
Nekaj časa so bile že v vodi, ko je Mija zakričala: »Kača.« Vse so se pognale iz vode. Sonji je voda potegnila hlačke navzdol in odtrgala se ji je elastika v njih. Hlačke so ji zdrsnile po nogah in pristale na stopalih. Otrpnile so, pa ne zaradi kače, ampak zaradi spuščenih hlačk. Vse je bilo sram. Ko je ta nesrečnica zlezla iz vode, si je držala hlačke z roko. Vse so tiho šle k svojim oblačilom, se oblekle in skoraj brez besed odšle. Mokre hlačke so se same sušile na telesih pod krili. Sonja jih je držala v pasu z roko.
Dar govora se jim je vrnil šele čez čas. Druga drugi so razlagale, da je bila to belouška, saj je imela bele in rumene lise tik za glavo. Le zakaj so se tako ustrašile, saj belouška ni nevarna in ni strupena!? Tako so se učili v šoli.
Marta je pospremila prijateljice do vasi. Tam so se poslovile. Ivanka in Mija sta ji rekli:
»V nedeljo po kosilu se vidimo. Marta, tokrat si ti na vrsti, da prideš k nam. Pa da ne boš pozabila prinesti zvezka s seboj, da bomo lahko pele.«
»Ja, bom prišla, če me bodo doma pustili. Pa tudi na zvezek ne bom pozabila,« jim je obljubila, preden se je spustila v dolino.
»Pa nikomur ne bomo govorile o tem, prav?« je rekla Sonja. Vse so vedele, na kaj misli in so le prikimale. Pa saj itak ne bi povedale nikomur! Doma pa sploh ne, saj jih ne bi pustili več nikamor. To je bila sedaj njihova skrivnost.
