Zaradi udora brega nad Kokro so morali leta 1959 porušiti dve stavbi iz 19. stoletja na Maistrovem trgu. Načrt po naročilu Mestne klavnice za novo trgovsko-stanovanjsko stavbo je najprej pripravil arhitekt Ferdinand Jocif (1925–1970), a je gradbena inšpekcija ustavila dela in zahtevala mnenje Zavoda za spomeniško varstvo LRS. Na sklic komisije je bil povabljen nov arhitekt – Marjan Šorli.
Na sestanku so sklenili, da mora arhitekt upoštevati spomeniški značaj celotnega trga in načrt za hišo tonsko in oblikovno skladno vpeti v obstoječi niz stavb. Okna morajo nadaljevati ritem oken sosednjih hiš. Zavrnili so tudi načrtovan naklon strehe in salonitno kritino, saj imajo strehe v mestnem jedru strehe pokrite z bobrovcem. Ker je bila postavitev nove stavbe statično rizična, so svetovali pomik objekta v notranjost trga. Uvedbo sprememb in nadzor izvedbe projekta so zaupali arhitektu Marjanu Šorliju.
Arhitekt Šorli je zapolnil vrzel s stavbo, ki jo je z nagubano vertikalno členjeno fasado skušal uskladiti z obstoječo arhitekturo Maistrovega trga. Njegova rešitev, ki jo je sprojektiral v letih 1958–1960, je imela nekaj izjemno zanimivih rešitev: skozi stekla je odprl pogled v kanjon Kokre (danes te možnosti ni več), zaradi statičnih razlogov je razgibal tloris in ga pomaknil v notranjost trga, z dvovišinskim načrtom stavbe pa je zmanjšal optični vtis velikosti. Z oblikovanjem vhodne fasade je stavbo moderniziral, a jo je harmonično vpel v že obstoječo arhitekturo trga. Objekt stroka ocenjuje kot enega najlepših primerov sodobnega slovenskega regionalizma.