Med srednješolci

O njenem prihodu v Ljubljano, bolj natančno o sprejemu v učilnici med šolskim letom, v svojih spominih piše Igor Torkar. Srednješolci so se želeli iz nove profesorice ponorčevati. Na njena vprašanja (razlaga kemizma lesa) pri ustnem preverjanju znanja so odgovarjali skrajno neumno (les žagamo), ona pa je identično vprašanje mirno ponovila naslednjemu dijaku, ki je odgovoril identično kot njegov predhodnik. Dijaki so drugo priložnost za odgovarjanje dobili šele poleti, na popravnem izpitu, na katerem pa so tekmovali, kdo izmed njih bo bolje odgovoril na zastavljena vprašanja. Igorja Torkarja je ta izkušnja zaznamovala, saj jo je zabeležil v vseh treh spominskih zapisih v knjižnem formatu.²⁷ Za Torkarja je bil njegov »gimnazijski popravljalni izpit hkrati tudi eden od neštetih zrelostnih izpitov, ki jih moraš v življenju polagati znova in znova. Opravil sem ga uspešno samo zato, ker je bil izpraševalec človek velikega formata: mlada suplentka, Fifa, redna univerzitetna profesorica dr. Marija Perpar. Naleteti pri izpitih za lisjaško življenje na takega izpraševalca, je redka sreča …«²⁸

Perparjeva je leto po opravljenem strokovnem profesorskem izpitu, decembra 1930, napredovala v naziv profesor, s tem pa je dobila stalno namestitev na drugi ljubljanski realni gimnaziji. Še pred zaključkom naslednjega triletnega obdobja je bil izdan odlok za njeno prestavitev na realno gimnazijo v Celje. Bila je premeščena »po službeni potrebi«, torej mehanizmu, ki je uradno zagotavljal pokrivanje manko pedagoškega kadra med šolskim letom. Profesorji so takšne premestitve razumeli kot kazensko sankcijo, ²⁹ ki so jo »merili« po velikosti kraja namestitve in oddaljenosti od železnice, v primeru profesorjev z akademskimi ambicijami pa v oddaljenosti do Ljubljane. Premestitev po službeni potrebi je praviloma predlagala regionalna oblast, v njenem primeru Dravska banovina pod vodstvom liberalcev, na čelu z Dragom Marušičem.³⁰

V prvih uradnih življenjepisih za potrebe delodajalca je Perparjeva premestitev na celjsko gimnazijo navajala kot dejstvo. V življenjepisu iz leta 1961, ki je bil sestavljen za potrebe zbiranja o vodilnem strokovnem kadru, pa je svojo premestitev umestila v kontekstu kaznovanja vseh tistih državnih uslužbencev, ki so bili osumljeni komunističnega delovanja, vključno z njo pa se niso imeli pravice zagovarjati, marveč so bili preprosto kaznovani bodisi s premestitvijo bodisi z izgubo zaposlitve. Oblasti so Perparjevo osumile domnevnega komunističnega delovanja zaradi sodelovanja v Zvezi društev delavskih žen in deklet.³¹

Ob tem je zanimivo poudariti, da je kljub premestitvi v Celje ob izteku tri- letnega obdobja, januarja 1934, napredovala v višji razred (in nato še dvakrat pred drugo svetovno vojno; oktobra 1937 in novembra 1940), saj je bilo njeno pedagoško delo zgledno. Za okolico je bilo po njeni oceni moteče njeno delovanje v ženskih društvih, posebej v Zvezi delavskih žen in deklet. Trideseta leta so namreč obdobje, ko se v času gospodarske krize in množične brezposelnosti mladih (moških) učiteljev stopnjuje pritisk na učiteljice in profesorice, tudi s predlogi za njihovo odpuščanje iz državne službe.³²

Kljub premestitvi ni želela opustiti svojega javnega udejstvovanja pri Zvezi delavskih žen in deklet. V mestu ob Savinji je ostala do 15. aprila 1941, ko jo je aretiral Gestapo,³³ ki je skupaj z nemško vojsko vkorakal v Dravsko banovino s pripravljenimi seznami oseb za aretiranje.³⁴ Jeseni istega leta je izpuščena, vendar je morala ostati v Celju. Po skrbnem načrtovanju je pobegnila v Ljubljansko pokrajino, na italijansko okupacijsko področje, k očetu, kjer se je, podobno kot številni Štajerci, pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju z zbiranjem hrane za partizane in internirance. Vnovič jo je nemški okupator, tokrat v Ljubljani, aretiral jeseni 1943. V zaporu je ostala do aprila 1944, zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja pa je bila odpuščena na bolnišnično zdravljenje. Po dveh mescih je vnovič aretirana in poslana na prisilno delo v Beljak, nato pa v Žlebič na Dolenjsko, kjer je skupina žensk kopala protitankovski jarek.³⁵