Pisma, ki jih je Albreht pisal Šlebingerju, so bogat vir podatkov o avtorju začasa njegovih študentskih let, ki jih je nato nasilno končala vojna in njene posledice.
»No, ko sem se spet lotil dela, sem menil, da bom brezdvomno napravil kaj velikega in silnega – pa še čisto novega povrhu. A ko sem spoznal, da so slabotni in se niti oddaleč ne bližajo popolnosti. Zato sem jih marljivo uničeval in sežigal.«
Pesmi mu je menda sežigala tudi gospodinja, saj se je bala, da bo sčasoma postal pesnik in ga svarila pred bednim Murnovim življenjem.
V pismu z 9. junija 1912 razlaga, zakaj njegovi starši niso tako naklonjeni izobraževanju:
»Sploh bom pa moral najbrže pustiti študije, ker mi blagi vaški dušni pastir piše pri domačih črno knjigo, češ da sem liberalec in brezverec, zato je že sedaj podpora doma zelo pičla. Drugod pa nočem prositi podpor in sicer zato, ker sploh nisem za klanjanje in pa zato, ker so v ozadju pri vseh današnjih podpornih društvih strankarski nameni. Jaz pa nočem tega, ker raje v svobodi poginem, kot bi bil uklenjen, pa živel razkošno.«
Izbor svojih pesmi je po Šlebingerjevem priporočilu poslal v branje Ivanu Cankarju, češ da je Župančič v svoji sodbi premil. Ta mu je nekaj pesmi označil za primerne za objavo v Zvonu, v nekaterih pa je zaznal močan vpliv Ketteja in Župančiča. Albreht Cankarjeve pripombe komentira:
»S tem, kar sem preje rekel, pač ne mislim, da so moji verzi višek vsega dovršenolepega in popolnega. Tega seveda tudi Cankar ni mislil in ni mogel misliti. Samo sled poti je v glavnih, motivnih obrisih zaznačen. Da je v njih še mnogo iskanja in neokretnosti, čutim in spoznam. In če se ne bi kdaj nadejal boljših stvari, bi vse skupaj takoj pustil.« Sicer je bil Albreht eden izmed Cankarjevih ‘častilcev’, z gimnazijskimi kolegi Vero Kesslerjevo (por. Albreht), Ivanom Levcom (sinom Frana Levca), Josipom Vidmarjem in Vladimirjem Milavcem so ga večkrat obiskali (Vir: Ivan Cankar: Zbrano delo: Trideseta knjiga: Pisma V / Dodatki / Dopolnila in popravki / Pregledi. Ljubljana: DZS, 1976. Str. 282.)
Začasa svojega študija v Gradcu Šlebingerja večkrat prosi za predujem in mu pošilja pesmi.
V pismih se pogosto kritično izreče do svojih sodobnikov: da bo največ naredil Brodar; Budal veliko govori, pa malo pove, Kuhar se je splašil za Gorkim, pa hodi silno nerodno in neokretno; M. Z. Jug – kot da je pobegnil iz literarnega kluba, ko je bil on v 5. šoli ali pa o Govekarju: »Nikdar ni še klečeplazenje in oštarijska hinavščina koristila umetnosti.« Na koncu tega pa doda: »No, to so pač moje misli. A naposled moram pač z žalostjo priznati, da kritiziranje ni baš najtežje delo in da ni mogoče mnogo izbirati tam, kjer skoro ničesar ni«
Avgusta 1914 piše iz Hotedršice: »Enolična je ta klavrna puščoba življenja na kmetih, zlasti v razmerah, kakršne vladajo sedaj.«
21. junija 1915 se javlja iz Ljubljane ter pravi, da gre k vojakom v 27. domovinski polk. Za tem se javi še nekajkrat, marca 1916 pa se nato oglasi z novico, da je bil na fronti ranjen in počasi okreva, na bojišču pa si je nakopal še neko pljučno bolezen, zato ga bodo kmalu poslali v zdravilišče. Pesniško se izrazi, da »Moje zdravje mirno počiva v naročju bolezni.« Od tedaj se javlja iz različnih zdravilišč, pri čemer mu je odleglo, da se mu ni treba več bojevati: »To je vendarle nebeški užitek, če človek sedi pri kosilu in se mu ni treba bati, da mu prileti krogla v usta, ko baš vesla v polno žlico nasproti.«
Po pismih iz raznih zdravilišč se potem javi marca 1918, poln elana in načrtov, pošilja mu Paberke iz Roža.
