V pravilih delovanja svojega bralnega društva je Anton Lah osnoval institut pomočnikov dobre reči, torej članov, ki bodo z donacijami skrbeli za nakup potrebnih slovenskih knjig. Iz seznama prispevkov je razvidno, da je družba štela 10 tovrstnih donatorjev. V seznamu knjig je bilo vpisanih 41 tekočih številk, čeprav jih je v resnici obstajalo le 40, saj so zaporedno številko 29 po pomoti preskočili.
Med kupljenimi deli lahko najdemo 1. natis Slomškovega Blažeta ino Nežice, Drobtinc za leta 1846-1858, Ciglerjevo Življenje svete Heme, Jarnikovo Zber lepih ukov, ki z letnico izdaje 1814 velja tudi za najstarejše delo v zbirki, in mnoge druge. Največ denarja, 5 fl., so odšteli za Veritijevo Shivljenje svetnikov, najmanj, 12 kr., pa sta stala Življenje svetiga Janeza Nepomučana ter Lahov Leseni križec. Zanimivo je, da glede na kraj izida med knjigami ni bilo niti ene iz Maribora, prednjačila pa sta Ljubljana in Celovec. Knjige so bile opremljene s pravokotnim ex librisom z napisom Družba slovenskega branja v – Lembahi.
Ko je prispevek o Antonu Lahu pisal Janko Glazer, torej leta 1928, je bila knjižna zbirka limbuškega bralnega društva še vedno v limbuškem župnišču in, kot navaja avtor, večinoma lepo ohranjena. Za obstoj dobršnega števila knjig vse do današnjih dni pa je zaslužen župnik Andrej Bračič, ki jih je med drugo svetovno vojno skril v nišo za glavnim oltarjem župnijske cerkve in na ta način preprečil, da bi zašle v roke Nemcev. „Lahove” knjige, ki so preživele vse burne čase 19. in 20. stoletja, se še danes nahajajo na istem mestu, torej v Limbušu, in sicer v stavbi Župnijskega urada Limbuš, kjer čakajo na udejanjenje zamisli o oblikovanju spominske sobe Antona Laha in Družbe za branje slovenskih bukvic v Lembahi.
Literatura:
Glaser, J. (1928). Anton Lah in njegova „Družba slovenskega branja v – Lembahi”. Časopis za zgodovino in narodopisje, 23 (1-2), 53-64.
Šauperl, F. (2012). Anton Lah in Družba za branje slovenskih bukvic v Lembahi 1847. Limbuš: Župnijski urad.
