Spomini Frančiške Toporiš, sedaj varovanke Doma Petra Uzarja Tržič
»NA ŽAGI«
Potem, ko je mladost preživela na posestvu barona Borna v Jelendolu, je bila njena prva zaposlitev v Lesno-industrijskem podjetju Tržič oz. »na Žagi«. Tam je bilo (po njeni oceni) zaposlenih cca. 100 ljudi, podobno kot pozneje v Lepenki. Delo v glavnem ni bilo urejeno po oddelkih, večinoma so vsi delali vse. Tako tudi ni bilo težav, če je kdo izostal od dela. Delo je znalo biti precej težaško, saj je bilo hlode treba vstaviti v »gater«. Potem so »sekolarji« deblo najprej obrobili in odstranili »žamane«. Ostalo deblo so potem razrezali na deske, plohe ali colarice. Precej pa se žagalo tudi na »pikole«, manjše deske, iz katerih so izdelovali zaboje za sadje oz. »kište«. Za industrijsko predelavo se je uporabljala izključno smreka.
Gospa Toporiš je najrajši izdelovala »kište«, pri tem je bila zelo spretna, za kar je enkrat dobila tudi nagrado. Pri tem je bilo pomembno to, da je bil izdelek lično narejen, pa tudi, da delavec sam ni bil poškodovan ali opraskan. Z očetom, ki je bil prav tako zaposlen »Na žagi« sta ob neki priliki dobila tudi odlikovanje za zavzetost pri delu.
Delalo se je na dve izmeni po 8 ur. Ob nekem naročilu se je zelo mudilo za izdelavo zabojev za sadje oz. za »kište Jafa«. Takrat so delali nepretrgoma 24 ur, da so lahko izpolnili naročilo. Odnosi med delavci so bili dobri, prepirov ni bilo. Tudi o direktorjih ima gospa dobre besede, marsikaterega še danes spoštuje. Kot pravi, so njeni nekdanji sodelavci že vsi pokojni.
TOVARNA LEPENKA
»Na žah« je delala od leta 1946 do leta 1951. Natančno se spominja začetka dela v tovarni Lepenka: 1. avgust 1951. Delalo se je na dve izmeni, ponoči ne. Plača je bila ista, delo pa manj težaško, kot na prejšnjem delovnem mestu. Gospa se spominja strojev za navijanje valjev papirja, katerih količino je kontroliral delavec sam. Ko je bilo dovolj navitega, si trak prerezal z nožem. Spominja se preše, kjer se je odcejala voda in nato tudi sušilnice. Delo je bilo natančno, posebno pri t. i. številki 100, kjer se je delalo s tankim papirjem, npr. toaletni papir, ki se ni smel strgati. Opravljeno delo so nadzorovali nadzorni delavci, vsak je odgovarjal za svoje delo, a gospa se ne spominja kakšnih napak in tudi sama ni doživela sankcij. Tudi v Lepenki so bili odnosi med delavci dobri. So bili pa to časi, ko je službo dobil vsak, kdor je le hotel delati. Posebnih izobraževanj ni bilo, važno, da si obvladal, kar je bilo potrebno pri stroju, pa to niti ni bilo posebej zakomplicirano. Stroji so bili v solidnemu stanju, niso se veliko kvarili. V Lepenki je ostala do odhoda v pokoj leta 1979.
Malico so nosili s seboj od doma: »V en’mu varžat’ jabuk’, v drug’mu pa kr’h.« Proti koncu njenega službovanja pa so tudi v Lepenki dobili organizirano malico.
Plačilo: ni bilo za »jamrati«, predvsem pa »je blo«. In to redno. Spominja se tudi trinajstih plač in regresov.
ZDRAVSTVENA OSKRBA
Gospa se ne spominja, da bi »Žaga« imela svojega zdravnika. Pravzaprav pa niti ni bilo važno, kdo je bil zdravnik in čigav. Važno, da je bil. Za prvo pomoč so se delavci sicer oskrbeli kar med seboj. Poškodbe so seveda bile: »ka’šne prste je kdo porezal, dr’gač pa ni blo hujš’ga«. Take primere so poslali takoj k zdravniku. Zdravstvenega doma takrat še ni bilo na današnjem mestu, zdravnik je bil v prostorih Občine Tržič. Prav tako so bili zdravniki na Balosu (dr. Živec), spominja se tudi dr. Martinčiča.
V Lepenki se je poškodoval njen mož. Pri snemanju plahte (»celtne«) iz prikolice tovornjaka se je zlomila palica in del te se mu je zapičil v čeljust. Takoj je bil napoten k zdravniku, kjer so ga napotili k zobozdravniku. Tja pa ni hotel iti in je šel domov. Zelo ga je bolelo, zato mu je Frančiška kar sama odstranila tujek. Naslednji dan je zdravnik klical po telefonu v tovarno in se zanimal, kako je s ponesrečencem. Odgovor nadrejenega: »Primer je prevzela žena in vse je urejeno.«
Po njenih besedah so bile delovne razmere oz. pogoji dobri. Bilo je sicer nekaj umazanije, pa tudi nekaj hrupa. Posebno hrupen je bil »gater«.
Dvakrat je bila na bolniškem dopustu in sicer v toplicah, zaradi težav s hrbtenico. Spominja se tudi, da so sodelavci hodili v tovarniške apartmaje na morju, sama pa tega ni koristila. Za to enostavno ni bilo časa, saj je redno hodila pomagat svoji mami na planšarijo. Njena mama je bila namreč kar 33 let planšarica na planinah Brsnina, Šija in Pungrat.
DELAVSKA STANOVANJA »NA POLAN’«
Glavni razlog za zamenjavo službe je bilo službeno stanovanje. Gre za delavska stanovanja, ki so Na poljani, pod tovarno Lepenke, na desni strani Tržiške Bistrice. Spominja se skupnih stranišč in tega, da so se stanovanja ogrevala na elektriko, iz generatorja na reki. Kopalnic v teh stanovanjih ni bilo, za umivanje so uporabljali lavorje in škafe.
„Ampak don’s pa ni n’č več, toj’ pa še desetkrat slabi.” Takrat so bili dobri gospodarji. Bil je red. Pri enem od šefov nisi smel na tla vreči niti papirčka oz. si moral vse pobirati s tal.
„Vi ste še mlad, k’e so naše leta… Vse smo pust’l u fabrkah.”
Potem, ko je mladost preživela na posestvu barona Borna v Jelendolu, je bila njena prva zaposlitev v Lesno-industrijskem podjetju Tržič oz. »na Žagi«. Tam je bilo (po njeni oceni) zaposlenih cca. 100 ljudi, podobno kot pozneje v Lepenki. Delo v glavnem ni bilo urejeno po oddelkih, večinoma so vsi delali vse. Tako tudi ni bilo težav, če je kdo izostal od dela. Delo je znalo biti precej težaško, saj je bilo hlode treba vstaviti v »gater«. Potem so »sekolarji« deblo najprej obrobili in odstranili »žamane«. Ostalo deblo so potem razrezali na deske, plohe ali colarice. Precej pa se žagalo tudi na »pikole«, manjše deske, iz katerih so izdelovali zaboje za sadje oz. »kište«. Za industrijsko predelavo se je uporabljala izključno smreka.
Gospa Toporiš je najrajši izdelovala »kište«, pri tem je bila zelo spretna, za kar je enkrat dobila tudi nagrado. Pri tem je bilo pomembno to, da je bil izdelek lično narejen, pa tudi, da delavec sam ni bil poškodovan ali opraskan. Z očetom, ki je bil prav tako zaposlen »Na žagi« sta ob neki priliki dobila tudi odlikovanje za zavzetost pri delu.
Delalo se je na dve izmeni po 8 ur. Ob nekem naročilu se je zelo mudilo za izdelavo zabojev za sadje oz. za »kište Jafa«. Takrat so delali nepretrgoma 24 ur, da so lahko izpolnili naročilo. Odnosi med delavci so bili dobri, prepirov ni bilo. Tudi o direktorjih ima gospa dobre besede, marsikaterega še danes spoštuje. Kot pravi, so njeni nekdanji sodelavci že vsi pokojni.
TOVARNA LEPENKA
»Na žah« je delala od leta 1946 do leta 1951. Natančno se spominja začetka dela v tovarni Lepenka: 1. avgust 1951. Delalo se je na dve izmeni, ponoči ne. Plača je bila ista, delo pa manj težaško, kot na prejšnjem delovnem mestu. Gospa se spominja strojev za navijanje valjev papirja, katerih količino je kontroliral delavec sam. Ko je bilo dovolj navitega, si trak prerezal z nožem. Spominja se preše, kjer se je odcejala voda in nato tudi sušilnice. Delo je bilo natančno, posebno pri t. i. številki 100, kjer se je delalo s tankim papirjem, npr. toaletni papir, ki se ni smel strgati. Opravljeno delo so nadzorovali nadzorni delavci, vsak je odgovarjal za svoje delo, a gospa se ne spominja kakšnih napak in tudi sama ni doživela sankcij. Tudi v Lepenki so bili odnosi med delavci dobri. So bili pa to časi, ko je službo dobil vsak, kdor je le hotel delati. Posebnih izobraževanj ni bilo, važno, da si obvladal, kar je bilo potrebno pri stroju, pa to niti ni bilo posebej zakomplicirano. Stroji so bili v solidnemu stanju, niso se veliko kvarili. V Lepenki je ostala do odhoda v pokoj leta 1979.
Malico so nosili s seboj od doma: »V en’mu varžat’ jabuk’, v drug’mu pa kr’h.« Proti koncu njenega službovanja pa so tudi v Lepenki dobili organizirano malico.
Plačilo: ni bilo za »jamrati«, predvsem pa »je blo«. In to redno. Spominja se tudi trinajstih plač in regresov.
ZDRAVSTVENA OSKRBA
Gospa se ne spominja, da bi »Žaga« imela svojega zdravnika. Pravzaprav pa niti ni bilo važno, kdo je bil zdravnik in čigav. Važno, da je bil. Za prvo pomoč so se delavci sicer oskrbeli kar med seboj. Poškodbe so seveda bile: »ka’šne prste je kdo porezal, dr’gač pa ni blo hujš’ga«. Take primere so poslali takoj k zdravniku. Zdravstvenega doma takrat še ni bilo na današnjem mestu, zdravnik je bil v prostorih Občine Tržič. Prav tako so bili zdravniki na Balosu (dr. Živec), spominja se tudi dr. Martinčiča.
V Lepenki se je poškodoval njen mož. Pri snemanju plahte (»celtne«) iz prikolice tovornjaka se je zlomila palica in del te se mu je zapičil v čeljust. Takoj je bil napoten k zdravniku, kjer so ga napotili k zobozdravniku. Tja pa ni hotel iti in je šel domov. Zelo ga je bolelo, zato mu je Frančiška kar sama odstranila tujek. Naslednji dan je zdravnik klical po telefonu v tovarno in se zanimal, kako je s ponesrečencem. Odgovor nadrejenega: »Primer je prevzela žena in vse je urejeno.«
Po njenih besedah so bile delovne razmere oz. pogoji dobri. Bilo je sicer nekaj umazanije, pa tudi nekaj hrupa. Posebno hrupen je bil »gater«.
Dvakrat je bila na bolniškem dopustu in sicer v toplicah, zaradi težav s hrbtenico. Spominja se tudi, da so sodelavci hodili v tovarniške apartmaje na morju, sama pa tega ni koristila. Za to enostavno ni bilo časa, saj je redno hodila pomagat svoji mami na planšarijo. Njena mama je bila namreč kar 33 let planšarica na planinah Brsnina, Šija in Pungrat.
DELAVSKA STANOVANJA »NA POLAN’«
Glavni razlog za zamenjavo službe je bilo službeno stanovanje. Gre za delavska stanovanja, ki so Na poljani, pod tovarno Lepenke, na desni strani Tržiške Bistrice. Spominja se skupnih stranišč in tega, da so se stanovanja ogrevala na elektriko, iz generatorja na reki. Kopalnic v teh stanovanjih ni bilo, za umivanje so uporabljali lavorje in škafe.
„Ampak don’s pa ni n’č več, toj’ pa še desetkrat slabi.” Takrat so bili dobri gospodarji. Bil je red. Pri enem od šefov nisi smel na tla vreči niti papirčka oz. si moral vse pobirati s tal.
„Vi ste še mlad, k’e so naše leta… Vse smo pust’l u fabrkah.”
