Kali

Prvotno kali niso služili le za napajanje živine, temveč so jih prebivalci krajev, ki so bili odmaknjeni od vodnih virov, pred izgradnjo vodnjakov uporabljali tudi za pitje.
V Beli krajini so za izgradnjo kala koristili naravne danosti terena. Lahko so poglobili naravno kotanjo ali kraško vrtačo. Za vodotesnost kala je bilo pomembno, da je podlaga kar se da nepropustna. Najboljša je bila mastna glina ali ilovica, ki so jo še dodatno učvrstili. Na panj so pritrdili lesena ročaja in z njim močno teptali podlago. Z gnetenjem ilovica namreč izgubi svojo poroznost in prepustnost. Da je kal dobil zadostne količine vode, so ga v teren umestili tako, da se je ob dežju vanj stekala voda iz okolice, najpogosteje kar iz poti. Pomembno je bilo, da so bili robovi kala položni, da je živina nemoteno dostopala do vode. S svojimi kopiti je vsakodnevno utrjevala glino oz. ilovico in mašila morebitne razpoke ter tako dodatno pripomogla k obstojnosti kala.
Kali so bili različnih velikosti, od majhnih, hišnih, namenjenih zgolj napajanju kokoši, pa do velikih vaških, v katerih se je napajalo veliko glav živine. Manjši kali so poleti kmalu presušili, medtem ko je v velikih vode zmanjkovalo samo ob največjih sušah.
Da so kali lahko služili svojemu namenu, jih je bilo potrebno redno vzdrževati. Vaški odbornik je določil dan, ko je vsaka izmed hiš morala dati po enega moža za delovno akcijo – čiščenja kala. Le ta se je odvijala v času suše, ko v kalu ni bilo vode oz. jo je bilo le malo. Preostalo vodo so znosili iz kala in pričeli s čiščenjem. Najprej so odstranili vse rastlinje, ki se je razraslo čez leto. Pokosili so ločje in drugo vodno in obvodno rastlinje. Nato so z lopatami pričeli odstranjevati blato. V enem letu se ga je na dnu lahko nabralo tudi za več kot pol metra, saj se je v kal stekalo tako blato im prah s ceste, k nesnagi pa je pripomogla tudi živina, ki je med napajanje v kalu puščala svoje iztrebke. Pri kidanju so morali paziti, da niso poškodovali nepropustnega steptanega dna. Kala niso smeli poglabljati, temveč le odstraniti nanošeno blato. Morebitne razpoke v podlagi so zadelali z ilovico oz. glino in jo učvrstili.
V obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, vode iz kalov praviloma niso več uporabljali za pitje oz. kuho za ljudi. Na najbolj sušnih območjih so si že zgradili vodnjake, drugi pa so po vodo hodili na vodotoke. Vodo iz kalov so tako uporabljali za napajanje prašičev in kokoši, za zalivanje rož in vrta, čiščenja doma, pranje slabšega perila, gašenje požarov in predvsem za napajanje živine.
Živino so v kalih napajali zjutraj in zvečer. Večina kalov je bila lociranih znotraj vasi ali pa ob glavnih poteh, ki so vodile na pašnike. V krajih, kjer so imeli tekočo vodo v bližini, so bili kali le dodatni vir vode, v večini belokranjskih vasi pa so bili glavno napajališče. Le v primeru suše in zime, ko so kali presušil oz. zamrznili, so živali gnali do tekoče vode. Pogosto so jih pozimi napajali kar z vodo iz vodnjakov, saj jo je bilo na pretek in z njo ni bilo potrebno varčevati. Na marsikaterem kalu pa so tudi pozimi presekali led in živini vodo za pitje natočili v škafe.
Kali so bili tudi raj za otroke, saj so predstavljali stično točko v vasi in nudili številne možnosti za igro. Poleti so bili v vaseh, ki so oddaljene od rek in večjih potokov, kali glavna kopališča. V njih so se otroci naučili plavati. Ob večjih kalih so ponekod iz desk zbili celo čoln ali splav in se prevažali po kalu ali pa so na sredini postavili podest, s katerega so skakali v vodo. Pripetilo se je kdaj, da se je kdo brez hlač vrnil domov, saj mu jih je med brezskrbnim kopanjem prežvečila krava. Pozimi se je kal spremenil v drsališče. Namesto drsalk so na noge nataknili stare ponošene čevlje (čižme) in se z njimi zapodili na ledeno ploskev. Z drsanjem je bilo veliko veselja, ni šlo pa niti brez raztrganih hlač in zlomljenih nog.
Po 1. svetovni vojni so nekatere vaške skupnosti pričele graditi kale iz betona oz. so z njim sanirale že obstoječe kale. Tovrstne kale je poleg vaških skupnosti, v 30. letih 20 stoletja financirala tudi Banovina.
V 60. letih 20. stoletja so prenehali goniti živino na pašo in s tem se je običajno končalo tudi napajanje živine v kalih. Kali so tako izgubili svojo funkcijo in ljudje so jih nehali vzdrževati. Pri gradnji kalov iz betona tega niso ojačili z železom. Zemlja se je pričela pogrezati, beton je popokal in voda je odtekla. Za obstoj običajnih kalov pa je bilo bistvenega pomena redno napajanje živine, ki je ob pitju bredla po vodi in s svojimi kopiti utrjevala podlago ter mašila razpoke. Ker kali niso bili redno vzdrževani, jih je počasi pričelo zaraščati. Marsikaterega pa so zasuli ljudje.
Hišne kale so pogosto zasuli ob prenovi domačije, gradnji novega gospodarskega poslopja, ali tedaj, ko je domačijo prevzel mlad gospodar. Vaški kali so se praviloma nahajali ob poteh in pri obnovah in razširitvah le teh so jih najpogosteje zasuli. Ker je bila zemlja v lasti vaške skupnosti, so na njihovo mesto večkrat zgradili objekte namenjene skupni rabi, kot na primer mrliško vežico, kapelico ali celo nogometno igrišče. Zasipati vaški kal je marsikje pomenilo urejati vas.
Skozi leta pa se je miselnost ljudi pričela spreminjati. Zavedati so se pričeli, da kal v vasi ne predstavlja zaostalosti, temveč bogastvo in tako so se v zadnjih letih obnovili številni kali po Beli krajini. Obnovljeni kali so znova postali pomemben del identitete vasi. Privlačijo izletnike, ob njih se radi družijo domačini, hkrati predstavljajo edinstven življenjski prostor številnim na vodo vezanim živalskim in rastlinskim vrstam.