Osnovni podatki o spominski cerkvi Sv. Duha v Javorci:
Avstro-ogrski vojaki 3. gorske brigade XV. korpusa so vojaškemu vodstvu dali pobudo za gradnjo cerkve v spomin padlim soborcem. Vodstvo je sprejelo pobudo vojakov različnih narodnosti in veroizpovedi in naznanilo zbiranje idejnih predlogov za gradnjo spomenika.
Izmed številnih predlogov so v ožji izbor najprej uvrstili sedem osnutkov, izmed katerih so nato sprejeli predlog dunajskega umetnika Remigiusa Geylinga, saj so menili, da bo likovno izjemen objekt po vojni lahko prevzela v upravljanje lokalna župnija in bo tako postal trajen pomnik. Februarja 1916 so pričeli z zbiranjem prostovoljnih prispevkov v četah 3. gorske brigade; 1. marca so vojaki 3. gorske brigade pričeli s pripravo gradbišča; 4. aprila 1916 so položili temeljni kamen, novembra 1916 so cerkev predali namenu.
Spominska cerkev je bila zgrajena po načrtih dunajskega umetnika, nadporočnika Remigiusa Geylinga, ki je bil tudi avtor dekoracij ter dveh slik angelov. Vodja gradnje je bil nadporočnik, madžarski gradbenik, topničar, Géza Jablonszky iz Budimpešte. Leseni deli oltarja v notranjosti cerkve so delo južnotirolskega mojstra, topničarja Antona Perathonerja iz kraja St. Ulrich/Ortisei v Italiji. Avtorji cerkve v Sloveniji so tako z območij treh sosednjih evropskih držav (Avstrije, Italije in Madžarske) in dodatno izpričujejo skupno usodo in željo povezanih Evropejcev za mir in prijateljstvo.
Vojaki niso bili oproščeni svojih bojnih obveznosti, da bi se posvetili gradnji. K prostovoljnemu sodelovanju pri gradnji cerkve so bili pozvani tisti vojaki, ki so bili po daljšem bojevanju na prvi bojni črti določeni za počitek v zaledju in so bili namenjeni v vojaški tabor, da se odpočijejo. Odziv je bil izjemen. Na gradbišču je bilo povprečno prisotnih 32 delavcev.
Izbrana lokacija za gradnjo je bila med vojno neopazna za sovražnika in enako oddaljena od vseh bojnih položajev brigade na Vodil vrhu, Mrzlem vrhu, Slemenu in Rdečem robu. Od teh točk je bila oddaljena okrog 2500 m.
Cerkev je grajena na skalnati podlagi – temelji so izdelani iz enakega kamna kot so tla pod cerkvijo; spodnji del cerkve je grajen iz kamnitih blokov, zgornji iz lesa, ki so ga nosili iz doline in ga obdelovali na sami lokaciji.
Na zunanjih stenah objekta je v fresko tehniki izdelanih 20 grbov nekdanjih avstro-ogrskih dežel – na zahodni zunanji steni: Spodnja Avstrija, Gornja Avstrija, Štajerska, Koroška, Kranjska, Salzburška, Tirolska in Primorska (Avstrijsko Primorje); na severni steni: Trst, Bukovina, Galicija in Moravska; na vzhodni zunanji steni: Ogrska, Hrvaška, Slavonija, Reka, Bosna, Dalmacija, Šlezija, Češka. Nad vhodom sta še avstrijski grb in grb madžarskega kraljestva, ki ju povezuje habsburški grb. Spredaj na zvoniku je še sončna ura in napis PAX (mir).
Pomemben pečat objektu daje enotno secesijsko obdelan notranji prostor. V notranjosti je Geyling uporabil štiri osnovne barve: modro, črno, belo in nekaj zlate.
Ko je bila cerkev zgrajena, so katoličani, protestanti, pravoslavni, Judje in muslimani, pa tudi ateisti šli skupaj v cerkev, ki je bila za nekatere resnično božji hram, za druge vzvišeno posvečeno mesto, svetišče, kjer so lahko vsaj za trenutek pozabili na vojno.
V notranjosti je na hrastovih ploščah vžganih 2.565 imen padlih avstro-ogrskih vojakov, pripadnikov različnih enot, ki so bile v večini narodnostno mešane. Imena padlih iz nekaterih bataljonov so vodena in zapisana do začetka avgusta 1916. Raziskava, ki jo je pred leti vodil Tolminski muzej, je pokazala, da izgube nekaterih enot tu niso upoštevane.
Enote in njihova narodnostna sestava, ki so zastopane v Javorci in kot so zapisane v cerkvi: II/18 (pretežno Čehi), IV/24 (Rusini, Poljaki), IV/25 (Slovaki in Madžari), IV/30 (pretežno Rusini in Poljaki), IV/33 (Romuni, Madžari), IV/37 (pretežno Romuni, Madžari), III/46 (Madžari), IV/53 (Hrvati), III/57 (pretežno Poljaki), I/61 (Madžari, Romuni, Nemci, Hrvati, Srbi), II/66 (pretežno Madžari, Slovaki, Rusini), IV/80 (pretežno Ukrajinci in Poljaki), III/85 (pretežno Madžari in Romuni), I/91 (Čehi), TKJ 1 in TKJ 2 (Tirolci), BH lov. bat. 6 in 7 (bosansko-hercegovski lovski bataljon), k. k. LsB 155 (Slovenci, Hrvati, Italijani iz Avstrijskega Primorja in Istre).
Število izpisanih imen glede na posamezne vojaške enote: II/18 –- 215 imen, IV/24 – 13 imen, IV/25 – 39 imen, IV/30 –- 364 imen, IV/33 – 140 imen, IV/37 – 213 imen, III/46 – 278 imen, IV/53 – 121 imen, III/57 – 23 imen, I/61 – 29 imen, II/66 – 222 imen, IV/80 – 373 imen, III/85 – 61 imen, I/91 – 272 imen, TKJ 1 in TKJ 2 – 17 imen, Pion. Komp. 2/8 – 13 imen, BH lov. Bat. 6 – 43 imen, BH lov. Bat. 7 – 45 imen, sapp. baon N.6 – 14 imen, Ldst. Baon 155 – 13 imen, pion. Komp. 1/5 – 1 ime, G.K. Batt. I/14 – 4 imena, Gbk. batt. IV/11 – 5 imen, Chin. batt. 3/2 – 15 imen, G.K. batt. 2/13 – 19 imen, GbK. Batt. 3/5 – 4 imena, BM PARK 3 – 1 ime, Verpfl. Staffl. 3 – 4 imena, san. anst.15 – 3 imena, san anst. – 1 ime. Skupaj 2.565 imen.
Padli vojaki, katerih imena so izpisana v spominski cerkvi v Javorci, so bili med prvo svetovno vojno pokopani na številnih vojaških pokopališčih v neposredni bližini. Danes je pri Tolminu ohranjeno vojaško pokopališče Loče, kamor so bili v času italijanskega urejanja vojaških pokopališči v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja prekopani posmrtni ostanki s številnih vojaških pokopališč severno od Tolmina, tudi tistih vojakov, katerih imena so zapisana v Javorci. Na tem vojaškem pokopališču različne domače in tuje delegacije pogosto polagajo vence, vršijo se spominske slovesnosti.
Večji restavratorski posegi in obnove objekta z neposredno okolico: leta 1934 (Italija), 1980–1982 (Jugoslavija), 2004–2005, 2016, 2017 (Republika Slovenija).
Javorco so obiskali predsedniki evropskih držav (1994, 2010); veleposlaniki akreditirani v Sloveniji (1996, 2006, 2016), potomci njenih graditeljev in udeležencev bojev na soški fronti. Javorca je danes prostor srečevanj in radi jo obiščejo ljubitelji narave in kulturne dediščine.
Javorca se vključuje v mrežo Evropske kulturne dediščine (2017), kot vodilna lokacija Poti miru od Alp do Jadrana pa je uvrščena na UNESCO-v poskusni seznam svetovne dediščine (2016).
