Iz bogatega arhiva Jadrana Čeha.
S fotografijo sem se prvič srečal v osnovni šoli, ko sem na šolskem izletu v Planici fotografiral sošolce in vzdušje na prireditvi.
V srednji šoli sem se včlanil v fotoklub Doma tehničnih srednjih šol in spoznal skrivnosti in čar fotografije ter delo v temnici. Mojstri fotografije so mi že takrat predstavili bistvene razlike med družinsko, dokumentarno in umetniško oziroma izrazno fotografijo, ki jih upoštevam še danes.
Fotoaparat in temnica sta postala del mojega življenja. Skromno temnico sem si postavil tudi doma in v njej veliko let sam razvijal družinske fotografije in fotografije iz delovnega okolja, saj sem ‘moral ovekovečiti’ veliko zanimivih dogodkov v Sežani in okolici.
Moje fotografije so bile vedno malo drugačne, niso bile ‘gasilske’, bile so moje.
Zaradi vse večjih družinskih in delovnih obveznosti je mladostniško veselje do tega konjička počasi usahnilo.
Ko sem po dolgem premoru po naključju dobil v roke vrhunski fotoaparat, me je ponovno zagrabilo. Včlanil sem se v Fotoklub Žarek iz Sežane in nadaljeval na dobrem temelju, ki sem ga postavil v mladosti. V okviru fotokluba sem tudi razstavljal in osvojil kar nekaj pomembnih priznanj. Sedaj pa se bolj posvečam izdelavi fotopredstavitev, ki nam jih omogoča moderna tehnologija, saj zahtevajo manj finančnih sredstev.
Pri svojem ustvarjanju sem vedno delal po principu ‘projektov’. Bila so obdobja –konj, železnice, Trsta, kamna, life-portretov in stalnica – moj KRAS.
S fotoaparatom sem od nekdaj rad beležil zanimive detajle, saj so ravno detajli tista malenkost, ki obogatijo sivino povprečja.
Vesel sem, da s svojimi fotografijami beležim čas, ki hiti mimo nas!
Jadran Čeh
Sežana
