Ivo Arhar je bil velik ljubitelj knjig. Svojo knjižnico je začel izgrajevati že v študentskih letih, še intenzivneje pa v letih svoje profesorske službe.
Glede vprašanj povezanih s stroko, didaktiko in metodiko pouka se je obračal na nedvomne avtoritete in strokovne kolege na tem področju: eden izmed njih je bil njegov gimnazijski učitelj Jakob Šolar (1896–1968), drugi pa jezikoslovec, pedagog in akademik dr. Anton Bajec (1897–1985), ki ga je s Šolarjem družilo strokovno sodelovanje, saj sta skupaj študirala v Ljubljani in v Parizu ter sodelovala pri nastajanju čitank, slovnic in pravopisov. V zvezi s knjigami si je med drugimi dopisoval tudi z Vladom Novakom (1916–1994), slovenskim literarnim zgodovinarjem, ki je po vojni osnoval študijsko knjižnico v Celju, z literarnim zgodovinarjem, kritikom, prevajalcem in leksikografom Viktorjem Smolejem (1910–1992) ter z dr. Jožetom Mahničem (1918–2009), literarnim zgodovinarjem, gimnazijskim in univerzitetnim profesorjem, dolgoletnim predsednikom Slovenske matice, v letih 1976–1980 tudi ravnateljem Slovanske knjižnice. Mahnič, ki se je tako kot Arhar nekaj časa šolal v šentviških škofijskih zavodih, ni bil le Arharjev strokovni kolega, temveč so ga z njim vezale tudi dolgoletne prijateljske vezi. V svoji biografiji Sence in luči z moje poti (2009) je zapisal, da se Arhar, strasten ljubitelj in zbiralec knjig ter zamišljen in redkobeseden samohodec skozi življenje ni ukvarjal z znanstvenim delom, temveč je bil predvsem pedagog, ki si je na moč prizadeval biti na tekočem s stroko. Vsled njegove široke humanističnerazgledanosti ga je poimenoval kar za »nekakšnega Matija Čopa v miniaturi«.
