Ivana Cankarja omenja samo slovenska literarna zgodovina; njegova politična aktivnost ni omenjena… Bil je samozavesten človek, ponosen Slovenec in zagovornik poniževanega ter teptanega ljudstva. Skrajni čas je že, da ga ne omenjamo samo kot literata slovenske moderne, temveč tudi kot revolucionarja 20. stoletja.
Njegova življenjska pot bi bila verjetno precej drugačna, če bi na volitvah zmagal in postal državni poslanec. Kot javna osebnost in politik, socialist po duši, bi lahko s svojimi deli in govori močno vplival na takratno politično situacijo.
V črtici Lepa naša domovina (1909) je upodobil vizijo drugačne domovine: „Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja.”
Poročil bi se s svojo zaročenko Štefko Löflerjevo (1887—1968) in njegovo življenje bi se morda odvijalo drugače. Kot je Josip Vidmar v svojih spominih zapisal, je bil Cankar v svojih časih resnično popularen, obiskovali so ga gimnazijci, prirejali so literarne večere, da so se z njim pogovarjali in mu prisluhnili. Bil je edini dramatik tistega časa, ki je živel od prodaje svojih tekstov in dobrote ljudi.
Umrl je star komaj 42 let, 11. decembra 1918, v deželni bolnišnici v Ljubljani. Nezavestnega so našli pod stopnicami. Njegova smrt je tragična in okoliščine nikoli pojasnjene. Pogreb, 13. decembra 1918, je bil veličasten, pospremljen z državniškimi častmi. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah, v grobnici Moderne.
