Furmanstvo je bilo na Konjiškem precej razširjeno, kar je prav gotovo povezano z dejstvom, da so bile Konjice naselbina ob križišču pomembnih prometnih poti.
Potreba po preživljanju družin z veliko otroki je mnoge kmete prisilila, da so se poleg dela na kmetiji ukvarjali še s furmanstvom. Furmani so bili torej poseben sloj prebivalstva, ki je izhajal iz kmečkega okolja. Nekateri so se vse leto ukvarjali s prevažanjem tovora, medtem ko so ostali člani družine delali na kmetiji. Drugi pa so se s furmanstvom ukvarjali le občasno, da so zaslužili dodaten denar, ki ga na kmetiji niso mogli zaslužiti.
Ker je bilo na širšem konjiškem področju mnogo furmanov in zaradi ugodne obcestne lege, so se nekatere družine ukvarjale s krčmarjenjem. Pogostokrat ni šlo za gostilne v pravem pomenu besede. Na takšnih obcestnih kmetijah so se furmani ustavili, napojili in nahranili konje ter se tudi sami okrepčali s hrano in vinom. Tako so si kmetje prislužili dodaten denar.
Da je bilo na Konjiškem že od nekdaj veliko furmanov, nam dokazuje tudi rodbinsko ime »Furman«, ki je na tem področju precej pogosto.
Viri:
Omerzel – Terlep, M., Konji – naše pravljice, 1996.
OŠ Ob Dravinji, Boldin, A., Furmanstvo na Konjiškem, 2002.
Trobič, M., Furmani skozi Postojnska vrata do morja in naprej, 2003.
Ustni viri.
