Leposlovje Frana Milčinskega
Milčinski je najbolj prepoznan kot humoristični pisatelj. Pisal pa je tudi pravljice, dramska besedila in različne zbirke kratkih zgodb. Literarno je ustvarjal tudi pod psevdonimom Fridolin Žolna. Pisateljska pota segajo že v študentska leta, ko je objavljal v Škratu (1885) in Rogaču (1885-1890). Za pravi začetek pisanja štejejo humoresko Zoper samobeležnik, ki je bila leta 1900 objavljena v Slovenskem narodu. Milčinskega kot avtorja prispevkov zasledimo v vseh časopisih, ki so takrat izhajali: v Vesni, Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu, Slovencu, Slovenskem narodu, Jutru …
Najbolj značilna tematika Milčinskega je upodabljanje slovenskega meščanstva in malomeščanstva pred 1. svetovno vojno ter po njej. Pisal je o mladinski problematiki, poudarjal vprašanja vzgoje, opisoval vpliv okolja na otroke. To se najbolj zazna v romanu Ptički brez gnezda.
Na tem mestu navedimo nekaj izsekov iz njegovih zapisov.
„Šli smo za tri dni na letovišče k stricu. Stric živi na Štajerskem. Tudi Štajersko je jako priznano letovišče – sploh je vse letovišče in povsod, samo Ljubljana ni in ne vem, zakaj ni tudi Ljubljana letovišče in kdo je temu kriv.”
Letovišča. V: Humoreske in groteske, 1935, str. 16.
„Da po pravici povem – precej obilen sem človek. Pa ne bi nič godrnjal zoper obilnosti svojega telesa, če ne bi bilo treba obuvati nogavic in čevljev. To obuvanje pa je neznansko težka in mučna stvar, če je napoti trebuh.”
Kako sva se seznanila z gospodom Mavricijem Pikcem. V: Humoreske in groteske, 1935, str. 53.
„Bahači so ljudje, ki ne vedo, kam s časom, pa ga zapravljajo z bahanjem. Čas zapravljajo z bahanjem in poleg časa še denar: kajti bahanje lahko sliši davkarija in potem čudno navije onemu davka, kateri se baha. Menda je za bahanje še nekakšen poseben davek. Če ga ni, bi pa lahko bil in se nemara ne bi nihče pritožil zoper tak nov davek. Ampak bi kateri še več plačali, kakor bi jim bilo predpisano- kaj veš, kakšni so bahači.”
Gospod Boben in njegovo zobovje. V: Humoreske in groteske, 1935, str. 89.
„Šel sem torej sam na trg. Trg se je že spraznil, vendar mi je bila sreča mila in sem naletel na žensko bitje, ki je baš skrivalo jajca pod salato.
»Ženska«, sem jo ogovoril, »tako in tako – ako me ljubite, prodajte mi eno jajce!«
Pogledala me je postrani, ozrla se in mi dala jajce, ne preveliko, ne premajhno, navadno kurje jajce domačega pridelka. Zahtevala je zanj šestnajst vinarjev.
»Boga se bojte tam zgoraj!« sem jo zavrnil. »Oblast je določila najvišjo ceno in ta znaša le štirinajst vinarjev. Odstopite od svoje pregrešne zahteve! Sicer gorje in grem po policaja!«
»Tako?« je rekla. »Po policaja? Pa policaja skuhajte v mehko!«
Drobiž, Aprovizacija ali red vlada svet, str 70 (1921)
Gospod Kocmur je bil slabe volje. Kaj ne bi bil! Ženo ima in nepreskrbljeno deco in je pristne ljubljanske krvi, mestni otrok in semkaj pristojen, pa naduti svet prav nič ne upošteva vseh teh vrlin in se ne gane, da bi mu naklonil takim vrlinam primerno udobno življenje. Kaj še! Danes je bil na primer na magistratu in ondi prijel gospode, naj mu dajo kako podporo: ženo ima in deco, živi ne morejo v zemljo! Pa so mu očitali, da je mlad, zdrav in močen-kakor da mu tega niti ne privoščijo!- in ga odpravili s poceni svetom, naj dela. »saj spadam pod mesto, jim je pojasnil. »Da,« so mu odgovorili, »in sicer v tisti del mesta, kjer stoji prisilna delavnica,« in so ga porinili pred duri-škrici salamenski, jim bo že pokazal! Delati, delati! Ali se brani dela? Le ne dobi ga. seveda, če glavni magistrat res misli, da bo prijel za kramp, se moti-saj ni kmetavs. Sramota za Ljubljano, če bi moral njeni otroci vihteti krampe!
Gospod Kocmur in njegovo gnezdo. V: Ptički brez gnezda (1991), str. 5.
Kratek opis Butalcev
Prve zgodbe o Butalcih je moč zaslediti v knjigi Tolovaj Mataj (1917). Pozneje jih je objavljal v Našem rodu ter v Žiki in Zadrugarju, od leta 1928 jih je pripovedoval v žico na ljubljanskem radiju. Mladinska knjiga je zgodbe prvič izdala leta 1949. Snov za Butalce so Milčinskemu dale šaljive zgodbe, ki jih ljudstvo pripoveduje o prebivalcih raznih krajev. Za Butalce je značilno, da so povsod doma in da jim nič ne manjka, le pamet ni prava.
