V Prosenjakovcih, vasi vzdolž madžarsko-slovenske meje, domuje eden od kulturno-arhitekturnih biserov Prekmurja, dvorec Matzenau, ki pa v zadnjih letih žal izgublja svojo prvotno in markantno podobo.
Zapisi o dvorcu segajo v leto 1866, vendar ne vsebujejo podatkov o tem, kdaj je bil dvorec zgrajen in kdo ga je dal zgraditi. Domnevno naj bi bil sicer zgrajen v prvi tretjini 19. stoletja. Med letoma 1866 in 1900 je dvorec menjal vsaj sedem lastnikov, nakar ga je odkupil grof Karl von Matzenauer, češki Nemec, ki se je z družino, zaradi bolehnosti soproge, preselil iz Mikulovoga na Češkem v majhen in miren kraj na Goričkem, v Prosenjakovce, ki ležijo v neposredni bližini slovensko-madžarske državne meje.
Grof je bil po činu polkovnik, opravljal pa je funkcije izrednega poslanca in ministrskega veleposlanika. Bil je tudi vojaški ataše Irana in avstroogrski oficir; kot avstrijski konzul je služboval v Vatikanu, Peruju, Liberiji in Rusiji. Ponašal se je visokimi državnimi odlikovanji in uniformami visokega ranga, za svoje delo pa je prejel od rimskega papeža Leona XIII. plemiški naziv, bibliji stare in nove zaveze ter nuncijski prstan. Izdal je tudi dve knjigi, o Nikaragvi (leta 1895) ter o Boliviji in Peruju (leta 1897). Iz prvega zakona je imel dva sinova, z drugega pa tri sinove in dve hčerki.
Enonadstropna razkošna in pravokotna stavba je bila pozidana v neoklasicističnem slogu kot letno in lovsko bivališče. Predvideva se, da so gradnjo opravili italijanski stavbeniki, kar na sredini med stebri dokazujejo levi kot simbol Benetk. Slog neoklasicizma motita le kovinska balkonska ograja in kovinska podpornika balkonu, ki po stilu spadata v novejše obdobje, čeprav ni znakov o poznejši dogradnji. Nad glavnim vhodom nad balkonskimi okni in vrati sta v sredini dva grba, eden z z napisom Virtuti pri patria (pogum za domovino), pred vhodnimi vrati pa so trije štirioglati in zgoraj obokani stebri.
V dvorcu je bilo 26 prostorov, v pritličju in nadstropju, podstrešje pa je bilo namenjeno shranjevanju raznih predmetov. Dvorec je bil tudi poln zbirk orožja, starinskega pohištva, lovskih trofej in nagačenih živali ter raznih orientalskih predmetov. Na stenah so visele dragocene slike, na tleh so bile perzijske preproge in okna so zakrivale žametne zavese.
Dvorec Matzenau je v preteklosti obdajal čudovit, urejen park z orjaškimi drevesi in s fontano, okrog katere so bile klopi in stebri. Bilo je ogromno okrasnega grmičevja, ob robu parka so kraljevale platane ter bukve z rdečimi liti, pred dvorcem pa negovani in umetelno oblikovani trije grmi pušpana. Celotno zemljišče naj bi namreč obsegalo okrog 150 hektarjev. Za dvorcem se je razprostiral velik sadovnjak z raznovrstnimi sadnimi drevesi, potem vinograd z vinsko kletjo, globok vodnjak, golobnjak, drvarnica oziroma kasneje kokošnjak in dva velika čebelnjaka z mnogimi panji. Stavba za služinčad in pekarna sta bili ob vhodu v park z desne strani, pod to stavbo pa so bili skednji in hlevi ter še nižje ribnik, ki so ga obdajale bele in črne murve. Ne levi strani, izven parka, pa so bili hlevi za krave in konje ter veliki skednji za shranjevanje raznih vozov za obdelovanje njiv in drugih kmetijskih pripomočkov.
Tak opis dvorca lahko spremljamo vse do konca druge svetovne vojne, nakar so nastopili hudi časi. Začela se je namreč nacionalizacija, dvorec so jim odvzeli, nacionalizirali pa so tudi zemljišča in gozdove. Spomladi leta 1945 je dvorec zasedla tudi ruska vojska, ga močno okrnila, razdejala in uničila notranjost. Kar je ostalo, pa so še odnesli vaščani. Tako so bile odtujene vse dragocenosti in ves blišč ter sijaj dvorca je v trenutku splahnel.
Tako kot dvorec pa je tudi park in vse ostalo, kar je spadalo zraven, postalo po letu 1945 zanemarjeno in povsem zaraslo. A kljub temu preteklost dvorca ni utonila v pozabo, v njem naj bi prespal sam Napoleon, prav tako je z zgodovinskega vidika pomembna miza, ob kateri je mednarodna komisija po prvi svetovni vojni odločala o usodi Prekmurja.
Literatura
Gradnik, Feri. Po dvorih in gradovih. Dostopno na www.pannon-castles.eu
Zrim, Karolina. Moji spomini na družino Matzenauer. Moravske Toplice: občina, 2011.
Grof je bil po činu polkovnik, opravljal pa je funkcije izrednega poslanca in ministrskega veleposlanika. Bil je tudi vojaški ataše Irana in avstroogrski oficir; kot avstrijski konzul je služboval v Vatikanu, Peruju, Liberiji in Rusiji. Ponašal se je visokimi državnimi odlikovanji in uniformami visokega ranga, za svoje delo pa je prejel od rimskega papeža Leona XIII. plemiški naziv, bibliji stare in nove zaveze ter nuncijski prstan. Izdal je tudi dve knjigi, o Nikaragvi (leta 1895) ter o Boliviji in Peruju (leta 1897). Iz prvega zakona je imel dva sinova, z drugega pa tri sinove in dve hčerki.
Enonadstropna razkošna in pravokotna stavba je bila pozidana v neoklasicističnem slogu kot letno in lovsko bivališče. Predvideva se, da so gradnjo opravili italijanski stavbeniki, kar na sredini med stebri dokazujejo levi kot simbol Benetk. Slog neoklasicizma motita le kovinska balkonska ograja in kovinska podpornika balkonu, ki po stilu spadata v novejše obdobje, čeprav ni znakov o poznejši dogradnji. Nad glavnim vhodom nad balkonskimi okni in vrati sta v sredini dva grba, eden z z napisom Virtuti pri patria (pogum za domovino), pred vhodnimi vrati pa so trije štirioglati in zgoraj obokani stebri.
V dvorcu je bilo 26 prostorov, v pritličju in nadstropju, podstrešje pa je bilo namenjeno shranjevanju raznih predmetov. Dvorec je bil tudi poln zbirk orožja, starinskega pohištva, lovskih trofej in nagačenih živali ter raznih orientalskih predmetov. Na stenah so visele dragocene slike, na tleh so bile perzijske preproge in okna so zakrivale žametne zavese.
Dvorec Matzenau je v preteklosti obdajal čudovit, urejen park z orjaškimi drevesi in s fontano, okrog katere so bile klopi in stebri. Bilo je ogromno okrasnega grmičevja, ob robu parka so kraljevale platane ter bukve z rdečimi liti, pred dvorcem pa negovani in umetelno oblikovani trije grmi pušpana. Celotno zemljišče naj bi namreč obsegalo okrog 150 hektarjev. Za dvorcem se je razprostiral velik sadovnjak z raznovrstnimi sadnimi drevesi, potem vinograd z vinsko kletjo, globok vodnjak, golobnjak, drvarnica oziroma kasneje kokošnjak in dva velika čebelnjaka z mnogimi panji. Stavba za služinčad in pekarna sta bili ob vhodu v park z desne strani, pod to stavbo pa so bili skednji in hlevi ter še nižje ribnik, ki so ga obdajale bele in črne murve. Ne levi strani, izven parka, pa so bili hlevi za krave in konje ter veliki skednji za shranjevanje raznih vozov za obdelovanje njiv in drugih kmetijskih pripomočkov.
Tak opis dvorca lahko spremljamo vse do konca druge svetovne vojne, nakar so nastopili hudi časi. Začela se je namreč nacionalizacija, dvorec so jim odvzeli, nacionalizirali pa so tudi zemljišča in gozdove. Spomladi leta 1945 je dvorec zasedla tudi ruska vojska, ga močno okrnila, razdejala in uničila notranjost. Kar je ostalo, pa so še odnesli vaščani. Tako so bile odtujene vse dragocenosti in ves blišč ter sijaj dvorca je v trenutku splahnel.
Tako kot dvorec pa je tudi park in vse ostalo, kar je spadalo zraven, postalo po letu 1945 zanemarjeno in povsem zaraslo. A kljub temu preteklost dvorca ni utonila v pozabo, v njem naj bi prespal sam Napoleon, prav tako je z zgodovinskega vidika pomembna miza, ob kateri je mednarodna komisija po prvi svetovni vojni odločala o usodi Prekmurja.
Literatura
Gradnik, Feri. Po dvorih in gradovih. Dostopno na www.pannon-castles.eu
Zrim, Karolina. Moji spomini na družino Matzenauer. Moravske Toplice: občina, 2011.
