“Bili smo vojaki in partizani, služili smo pod Italijo, doma smo se borili proti okupatorju. V vasi so se ženske borile za preživetje.”
Druga svetovna vojna je povzročila veliko gorja. Mnogi fantje in dekleta so se pridružili partizanom v skupnem boju proti okupatorju in nekateri tudi izgubili življenje. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 Primorsko zasede Tretji nemški rajh, torej totalitarna Nemčija. Že v letu 1941 so se zbirale skupine mladincev po Krasu, zlasti v Škrbini, Tomačevici in Opatjem selu.
Povezani so bili s skupino v Renčah v Vipavski dolini. Duša tega gibanja je bil zlasti Anton Šibelja Stjenka iz Tomačevice, ki je iz starih avstrijskih granat in bomb izdeloval nove partizanske bombe. Ta kraška skupina je že leta 1941 opravila prve poskuse sabotažnih akcij na železnici, telefonu, brzojavkah in na električnih vodih.
Leta 1942 je bila pod poveljstvom Antona Šibelja Stjenke oblikovana Kraška četa. (Primorski dnevnik (18.07.1953), letn. 9, številka 170, str. 3.)
“Organiziral nas je in že od začetka leta 1941 smo postali člani njegove skupine (tomačka skupina!), on pa je bil naš vodja. Prvič smo se sestali v Kocjanovem hramu, januarja 1941. Poslušali smo ga z odprtimi usti. /…/ Že v začetku 1941 je Stjenka na sestankih mladincev v Tomačevici dal prve naloge vsem prisotnim. Prva naloga je bila iskanje orožja in kmalu za tem tiskanje letakov v vasi Trebče pri Trstu. Tako se je začelo aktivno delo tomačke skupine.
Skupina je imela veliko število sestankov, na katerih je Stjenka vedno dajal nove in nove naloge. Tako so vse skupine: Tomačka, Škrbinska, Gabrovska, Trebska in druge, celo 1941. leto delovale in se pripravljale na oborožen spopad proti okupatorskemu fašističnemu sistemu z diverzantskimi akcijami. Kljub temu, da so Stjenko karabinjerji pogosto kontrolirali na njegovem domu v Tomačevici in da se je moral tudi sam vsako nedeljo javljati na kvesturo, je še vedno deloval s skupino, organiziral in prihajal na sestanke O. F. (osvobodilne fronte) v Rubije.
V mesecu februarju 1941 je bil v neposredni bližini Tomačevice (Frnetu) sklican sestanek dveh skupin in sicer Tomačke in Škrbinske. Na tem sestanku smo bili prisotni Anton Šibelja – Stjenka, Alojz Bandelj – Žarko, Albin Šibelja, Izidor Šibelja, Franc Ščuka in Franc Šibelja – Joško (prvi partizani iz Tomačevice). Na sestanku so bile postavljene nove naloge, predvsem za izdelovanje ročnih bomb in stalni medsebojni stiki in povezovanje.
/…/ Bombe so se izdelovale izključno samo v vasi Tomačevica in v neposredni bližini vasi (v od hiš 20 m oddaljenem gozdičku, ki se imenuje Drenje) in na domu pri družini Marije Šibelja, Tomačevica št. 1 (danes št. 2 – Šәbeljevi). ” (Besedilo: Franc Šibelja – Joško. Povzetek po knjigah in očetovih rokopisih pripravila in prispevala: Katica Del Bon)
“Moja mama Danica (Bandelj) Ravbar Mәrtinәva, se je rodila leta 1921 v Tomačevici, bila je partizanka, bila je tudi kurirka, obveščevalka, zavedna Slovenka, ki se je z vso energijo borila za Slovenijo in slovenski jezik, tudi že v osnovni šoli, ki jo je obiskovala pod italijansko oblastjo; borila se je za enakopravnost Slovencev in slovenskega jezika. Zaradi svojega delovanja in sodelovanja v OF, je bila zaprta v taborišču Frozinone/Frosketa (prim. Fraschette di Alatri v provinci Frosinone) v Italiji, pri Rimu, od koder ji je uspelo organizirati pobeg, skupaj z mamo in še nekaj zapornicami. Pot domov je bila naporna, nevarna in izčrpavajoča, vendar uspešna. Domov so se vsi vrnili na požgane domove. Nikoli ni obupala, vedno je bila polna optimizma in vere v boljše življenje. Večkrat je dejala ‘samo vojne ne’. Leta 1944, ko so partizani napadli kolono Nemcev in Italijanov v Dovcah, je vozila ranjence s konji, iz spodnjega dela Malega Dola v Tomačevico. Bila je zmeraj aktivna in borbena ženska.” (Se spominjata Vojka in Jadran Ravbar, Tomačevica.)
