Korenine idejno politične naravnanosti bratov Kuhar

Alojzij Kuhar je svojo svetovno nazorsko in idejno politično opredelitev potrdil že takrat, ko se je odločil za študij bogoslovja. Odločilno je nanj najbolj vplival eden njegovih profesorjev, dr. Lambert Ehrlich, ki je bil doma pri Ehrlichovih v Žabnicah v Kanalski dolini (kraj je tedaj upravno spadal še pod Koroško), kjer se je rodil 18. septembra 1878. Ehrlichovi so bili trdna kmečka družina. Mimo je vodila pot na Svete Višarje, kamor je Lambert v mladih letih večkrat romal; kot bogoslovni profesor in mladinski vzgojitelj pa je predaval na višarskih dijaških tečajih. Po končani ljudski šoli v Žabnicah je šel na klasično gimnazijo v Celovec. Bogoslovje je študiral najprej v Innsbrucku, nato pa v Rimu, kjer je bil 20. julija 1903 posvečen v duhovnika. Isto leto je v Innsbrucku dosegel naslov doktorja teologije. Ves zagnan je šel med koroške rojake: bil je kaplan v Beljaku, v celovški stolni župniji, potem škofov tajnik ter nazadnje profesor v celovškem bogoslovju. Ob duhovniškem delu se je posvetil tudi prosvetno-političnemu delovanju na Koroškem. Leta 1904 je ustanovil Krščansko socialno zvezo za Koroško. Skupaj z bratom Martinom, profesorjem svetopisemskih ved na celovškem bogoslovju, je za študirajočo slovensko mladino v Celovcu leta 1910 ustanovil slovenski katoliški dijaški dom. Brata sta v bogoslovcih vztrajno budila narodno zavest. Lambert Ehrlich je v knjižici Aus dem Wilajet Kärnten (1913) opozoril na zatiranje koroških Slovencev in povedal, da se upravičeno borijo za naravno pravico do obstoja. Vedno mu je šlo za resnico in pravico, ki ju je branil z vso odločnostjo in v tem duhu je vzgajal tudi mlade. Že na Koroškem je zbiral delavsko mladino ter kmečke fante in dijake, jih vodil v gore, kjer jih je navduševal za vzvišene naloge in opozarjal na socialne probleme. Kot izvedenec za razmere na Koroškem je bil leta 1919 imenovan za člana jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. V letih 1919–1922 se je strokovno izpopolnjeval v študiju etnologije in primerjalnega veroslovja v Parizu in Oxfordu. Sad tega študija je bilo več znanstvenih razprav. Ljubljanski škof Gregorij Rožman, njegov rojak, ga je postavil za duhovnega voditelja študentov na univerzi. Bil je srčno dober in je revnim dijakom in študentom veliko pomagal. Imel je stalen stik z akademiki, ki jim je dajal smernice in jih spodbujal k načrtnemu delu, sposobne pa je vzgajal tudi za politiko. Ustanovil je akademski klub Straža (po glasilu »Straža v viharju«). »Stražarji« so bili radikalno katoliški in so zahtevali ostro ločitev duhov. Lambert Ehrlich je tako kot »veliki stražar« stopil v borbo za svoj narod in v tem boju je padel. K zadnjemu počitku na ljubljanskih Žalah ga je pospremila množica ljudi. Na marmornato ploščo so poleg njegovega imena ter letnic rojstva in smrti vklesali napis »duhovnik božji«.²⁵⁷ Nič čudnega, da sta se dr. Ehrlich in Alojzij Kuhar takoj ujela, začutila, da sta sorodni duši, in plodno sodelovala vse dokler niso 26. maja 1942 zahrbtni streli v Streliški ulici v Ljubljani prekinili trdnega prijateljstva.

 

Kot mlad študent je Alojzij Kuhar poslal leta 1920 iz Pariza svoj prvi prispevek mariborskemu časopisu Slovenski gospodar²⁵⁸, v katerem je že pokazal svoje svetovno nazorsko prepričanje.